Hitri Viking

Če pogledamo malo nazaj, je do leta 1993 kraljevala pri Volvu serija F. Zamenjala jo je serija FH, ki je doživela korenite spremembe pred tremi leti. Devetnajst let so izpopolnjevali, dopolnjevali in zbirali informacije. S povsem novim tovornjakom serije FH so naredili podobno zamenjavo kot leta 1993.
Oblika kabine je v osnovi zvesta konceptu serije FH. Maska sedaj zavzema levji delež na prednjem delu vozila in sega skoraj od dna vozila do polja po vetrobranskim steklom, kjer je sedaj Volvov znak. Vetrobransko steklo je bolj pokončno. Tudi prednji del kabine nad vetrobranskim steklom je nekoliko tanjši in bolj položen, hkrati se lepo izteka v streho. Le-ta deluje kot spojler, katere funkcijo na koncu prevzame pravi spojler. V odvisnosti od višine kabine je odvisna velikost spojlerja. Vse skupaj je oblikovno dovršeno, hkrati pa ugodno vpliva na aerodinamični količnik. Zmanjšanje zračnega upora so dosegli tudi z na novo oblikovanimi zunanjimi ogledali. Pa ne samo to. Izboljšali so pogled voznika mimo ogledal. Ostane še kanal, ki se s sprednjega dela vozila na obeh bokih dviga proti koncu kabine. Njegova naloga je usmerjanje zraka tako, da se čim manj umazanije nabira na kljuki vrat in ogledalih.
Niso se na severu Evrope potrudili samo pri zunanjosti, temveč je tudi notranjost oblikovana predvsem po željah voznikov. Izjemno veliko je predalov za odlaganje. Trije večji so nad prednjim steklom, pa tudi nekaj manjših je našlo prostor tam gori. V tej konzoli na voznikovi strani so nameščen digitalni tahograf in naprave ter stikala, ki niso prav pogosto v uporabi. Čez celo zadnjo steno pod stropom je nameščena omarica z vratci. Pod spodnjo posteljo je prav tako dovolj odlagalnega prostora. Na sredino je umeščen hladilnik, ki ima prostornino 33 litrov. Ob njem sta še dva globoka predala. Na skrajni levi in desni sta dve odstranljivi polici, pod katerima se skrivata velika prostora, ki sta dostopna tudi z zunanje strani. Če enega namenimo obvezni opremi in orodju, ima drugega voznik zase. Veliko odlagalnega prostora potrjuje, kar pravijo pri Volvu, da so povečali prostor za prtljago za 300 litrov.

V nasprotju z nekaterimi proizvajalci tovornjakov, ki so v nekaterih primerih zmanjševali prostornino motorja, so pri Volvu celo nekoliko povečali v primerjavi z motorjem D12. Sicer pa motorne korenine segajo tja do leta 1950. Trinajstlitrski motor z močjo 368 kW (500 KM) in 2500 Nm navora je tik pod vrhom ponudbe. Z motorjem je povezana VEB zavora kot I-Shift menjalnik.

Dvosklopčni I-Shift

Kako deluje dvosklopčni I-Shift. Poenostavljeno povedano so lihi zobniki na eni gredi, medtem ko so sodi zobniki na drugi gredi. Vsaka gred ima svojo sklopko. Peljemo v lihi prestavi, medtem pa menjalnik pripravi ustrezno sodo prestavo. Ko se delujoča sklopka sprosti, se vklopi tista, ki je počivala. Dve vstopni gredi in postavitev zobnikov ter elementov izbirnega mehanizma po navdihu mehanizmov švicarskih ur omogočajo, da sta v istem času izbrani dve prestavi. Ker pa je govora o I-Shift menjalniku, lahko le-ta tudi preskoči kako prestavo. Skratka, sklopki in prestavljanje je upravljano podobno kot pri običajnem I-Shiftu, le da tu poteka stalen pretok moči in navora z motorja na pogonsko os. Čeprav je 6 modelov menjalnikov I-Shift, je I-Shift z dvojno sklopko samo eden, pa še ta je pri trinajstlitrskem motorju na voljo le pri izvedenkah 460, 500 in 540. Ne glede na to, da sta dve sklopki, je na menjalniku še vedno opcijsko na voljo odgon in retarder.

Kako je se vse skupaj odraža v vožnji? Presenetljivo. Čeprav se pri nižjih hitrostih prestavljanje nekoliko čuti, pa se prestavljanje pri višjih hitrostih ne čuti. Pri vklopljenem tempomatu prestavlja gladko, ne glede na to, ali se peljemo po ravnini, v klanec ali pa se spuščamo po klancu ter zaviramo. Še najbolj je opazno pri vožnji v klanec, ko z lahkoto prehitimo tovornjak, ki ima običajno sklopko. Pa tudi, ko vozimo brez tempomata, menjalnik deluje suvereno. Vedno prestavlja navzgor med 1200 in 1400 vrt./min. Pri skoraj polno naloženemu vozilu pri določeni hitrosti in prestavi so se vrtljaji vedno gibali med 950 in 1100 vrt./min. Pri vožnji pri 50 km/h je zadostovala deseta prestava s 1000 vrtljaji. Pri 70 km/h pa se je v prestavi višje motor vrtel s 1100 vrtljaji. V isti prestavi pri 60 km/h pa so se vrtljaji spustili na številko 950. Na ravnini tudi prestavi iz tretje v peto in preskoči v šesto prestavo, kar se seveda pozna pri porabi goriva in hitrosti prevožene poti. Prestavljanje navzdol se izvrši, ko kazalec na merilniku vrtljajev pade pod 900 vrt./min. Za zmanjšanje goriva je tudi pri dvojni sklopki v pomoč I-Roll. Ta pri vožnji po klancu navzdol odklaplja motor in koristi kinetično energijo vozila. Pri uporabi tempomata to deluje avtomatično, pri uporabi stopalke plina pa preprosto sprostimo stopalko in menjalnik prestavi v nevtral. Za še bolj elegantno in varčno vožnjo pa ponuja sistem I-See.

Volvo s tradicijo in z inovativnimi rešitvami dokazuje, da se oboje da lepo združiti. Sicer pa, ali niso Vikingi prišli celo do Severne Amerike?

Tehnični podatki za Volvo FH 500 I-shift Dual Clutch