Maja Vozlič: Maja in njena Scania - lepotici v modrem

Maja pravi takole: »Najbolj sem srečna, ko sem v kamionu in imam skozi veliko vetrobransko steklo najlepši razgled. Svojo Scanio imam enostavno rada in jo vsak dan fotografiram. Vozniški izpit sem opravila leta 2022 pri svojih 42 letih. Najlepši so trenutki, ko se s šoferji srečam na cesti in se pozdravimo. Zelo cenim njihovo delo in jih spoštujem, zato sem jih vedno, ko sem bila v avtu, v križiščih spustila naprej in to še vedno počnem. Čeprav sem šoferka samo na pol, v kabini svoje Scanie vsak dan uživam v vožnji do službe in nazaj.«

Sprva sem se tovornjakov bala

»Ko sem začela hoditi v šolo, so po naših cestah vozili še hrumeči stari TAM- i, FAP-i in drugi tovornjaki z rilci. Zdeli so se mi grozljivi in zelo sem se jih bala, celo tako, da sem se pred njimi večkrat skrila v jarek,« odgovori Maja na moje vprašanje, zakaj je nad tovornjaki tako navdušena.

Potem je sledil desetletni premor, ko tovornjakov skoraj ni opazila. A stvari so se spremenile, ko je začela hoditi v avtošolo: »Ker iz naše razpršene vasi ni stalnih javno-prometnih povezav, sem na Ptuj hodila 'na štop'. Z dvignjenim palcem sem stala za cesto in nihče mi ni ustavil. Potem sem poskusila 'štopati' tovornjak. Veliko vozilo se je ustavilo, jaz pa sem zlezla v kabino, ki je bila visoko nad tlemi. Šofer se mi je takoj zdel velik frajer, saj je bilo videti, da tovornjak zlahka obvladuje. Od takrat sem na avtostop redno hodila s tovornjaki in niti ene slabe izkušnje z njihovimi vozniki nimam. Ker so v kabini vedno sami, so vedno veseli družbe in vožnja mine, kot bi trenil.«

Aranžerska tehnica in trgovka

Po osnovni šoli se je vpisala na Srednjo aranžersko šolo v Mariboru, kjer je živela v dijaškem domu. Šolanje je uspešno zaključila in pridobila naziv aranžerska tehnica. Od tam jo je pot vodila v Portorož, kjer se je vpisala na tamkajšnjo Turistico. Toda po dveh letih je ugotovila, da ji ta študij ni pisan na kožo in je začela iskati službo. Kar nekaj jih je menjala in vmes pristala na zavodu za zaposlovanje. Tam je povedala, da bi rada postala voznica tovornjaka, a razložili so ji, da jo lahko podprejo na poti do višje stopnje izobrazbe, kot jo je že dosegla, za nižjo stopnjo pa ne bo šlo. Ko se je zaposlila pri Beate Uhse, je tam ostala skoraj deset let. Na sedanjem delovnem mestu v manjši trgovini v murskosoboškem BTC-ju je že več kot desetletje, a pove, da bi se zagotovo odločila za poklic voznice tovornjaka, če z vozniškim dovoljenjem ne bi bila tako dolgo mencala.

Covid je pomagal

»Želja, da bi postala voznica, je vedno bila skrita nekje v moji zavesti, a časa za njeno uresničitev nikoli nisem našla. Službo imam pet do šest dni na teden in ob njej počnem še marsikaj drugega. Potem je prišel covid. Saj veste, kako pravijo: ni škode brez profita. Naenkrat sem imela veliko časa. Pravzaprav sem se v brezdelju kar utapljala. Zbrala sem voljo in se vpisala v avtošolo. Imam srečo, da sem naletela na odličnega inštruktorja, Romana, ki ima dobre živce in neverjetno mero potrpežljivosti. Takrat so v avtošoli imeli še Mercedes-Benza Atego, ki je po velikosti daleč od tistega, kar sem imela v načrtu. Leta 2022 so v moje vozniško dovoljenje vpisali tako željno pričakovano kategorijo C. To je za moje veselje čisto dovolj, saj poklica (vsaj za zdaj) ne mislim menjati,« zdrdra Maja z zadovoljnim nasmehom in skoraj brez diha.

Zdaj pa še tovornjak

»Ljubiteljica avtomobilov sem že od nekdaj, predvsem pa od 18. leta, ko sem uspešno opravila vozniški izpit kategorije B. Vedno sem vozila manjše avtomobile, a po tihem sem si želela veliko limuzino. To željo sem si izpolnila pred desetletjem, ko sem zbrala malo večji kup denarja in domov pripeljala 5,3 metra dolgega Chevroleta Bel air, 1958. No, moja je zgolj polovica tega avtomobila. Vožnja ameriške križarke je nekaj posebnega. Navdušuje udobno, a nenatančno podvozje, rohnenje velikega motorja V8 ob odprtem oknu pa naježi kožo,« se muza Maja.

»Takoj po opravljenem izpitu za tovornjak sem začela iskati ustrezno vozilo. Od nekdaj sem bila navdušena nad Scaniami – malo zaradi njihove oblike, še bolj pa zaradi ženskega imena. V italijanski Toscani sem našla tole modro lepotico in se vanjo takoj zaljubila. Tako močno, da sem si po prvi fotografiji, ki sem jo posnela, dala izdelati tatoo,« pove z nalezljivim navdušenjem.

Saj veste, stvari nikoli ne tečejo gladko, 'Murphy' je vedno na preži. Tudi zgodba z Majino Scanio se je zapletla: »S tovornjakom niso prišli pravi papirji oziroma je bila dokumentacija nepopolna. K sreči mi je pomagal prijatelj iz okolice Ptuja, ki te zadeve dobro obvlada. Vmes sem bila že tako 'scagana', da sem mislila iz Scanie narediti točilnico.«

Čudovito prijateljstvo

Zgodba je k sreči imela srečen konec in Maja je velik tovornjak po nekaj uradniških procedurah uspela registrirati: »Zdaj vsak dan uživam s svojo modro lepotico. Saj ste menda opazili, da mi je modra barva zelo pri srcu – to je jasno že po barvi mojih las. Moder je starodobni Chevrolet, in tudi moj mali Volkswagen Up. Še nohte na nogah si barvam modro. Na Scanio sem se tako navezala, da ne mine dan, da je ne bi vsaj enkrat fotografirala. Malega Volkswagna Up imam bolj kot ne namesto rešilnega čolna. Večinoma stoji v garaži. Z njim se odpeljem na pot le, če je cesta zasnežena, če pada dež kot iz škafa, ali se odpravim kam dlje, kjer ne vem, kako je s parkirnimi prostori. V Prekmurju in Prlekiji poznam vsa trgovinska parkirišča, ki nimajo zapornic za preprečevanje vstopa višjih vozil in tudi po nakupih grem s Scanio. Če je vreme lepo, je Scania vedno moja prva izbira. Z njo obiskujem tudi srečanja voznikov in lastnikov tovornjakov. Na letošnjem Truck Showu v Čakovcu sem dobila pokal za svojo osebnost, svojo zgodbo. Na takšne prireditve sem hodila že prej, a s starodobnikom ali z običajnim avtom, kar še zdaleč ni enako. Čisto drug občutek je, ko s svojim tovornjakom parkiraš med druge in postaneš del zgodbe.«

Hišni ljubljenček mora imeti ime

Včasih čisto brez razloga kar na domačem dvorišču prespim v kabini svoje Scanie. Scania je moje zatočišče, moj hobi, prijateljica in hišni ljubljenček obenem. Hišni ljubljenček pa mora imeti ime. Pri njegovem iskanju nisem imela nobenih težav. Krstila sem jo za Amore Rizling. Prvi del imena temelji na dejstvu, da sem jo kupila v romantični Toskani – deželi ljubezni. Rizling pa jo imenujem zato, ker živim v vinorodnem okolišu, kjer doma pridelujemo grozdje in vzgajamo vino. Vino je tudi moja najljubša pijača, a le takrat, ko nisem za volanom.«

Stroškov ne beležim

»Marsikdo me vpraša, koliko me tale moj hobi stane. Po pravici povem, da ne vem. Cena 13 let starega tovornjaka (toliko je bil star ob nakupu) je dosti nižja kot cena limuzine srednjega razreda ali manjšega kupeja oziroma kabrioleta. Stroški registracije so višji kot pri osebnih avtomobilih, a nekaj prihranim, ker nimam kaska. Poraba tako velikega tovornjaka seveda ne more biti nižja od 20 l/100 kilometrov, zlahka pa je višja. Do službe imam v eno smer 32 kilometrov, kar je k sreči dovolj, da se motor in olje v menjalniku popolnoma ogrejeta. Moram potrkati po lesu, saj s pogonskim sklopom doslej nisem imela nobenih težav. Ko sem Scanio kupila, je imela skoraj nove pnevmatike, tako da tudi s tem stroškov za zdaj še nisem imela. Glede na to, da ves čas vozim zgolj z nenaloženim 'traktorjem' pa računam, da bodo nekaj časa še zdržale. Z velikim veseljem bi svojo lepotico malo polepšala, a kaj takega zahteva večje finančne vložke. Doslej sem nabavila moder pokrov za sedlo, saj tovornjaka nimam za komercialne namene, pa tudi dovoljenja kategorije E (še) nimam. Če te kaj tako osrečuje kakor mene moja Scania, ne gledaš na stroške (če le ne ogrožajo tvojega proračuna). Pazim, da sem še vedno v varnem območju.«

Užitek pri vožnji

»Dokler se ne peljete v kabini tovornjaka na dolge proge, si ne morete misliti, kako prijetna je vožnja v njem. No, ker je moj tovornjak ves čas prazen, vseeno nekoliko bolj 'ruka', a po gladkem asfaltu pelje kot po tračnicah oziroma kar lebdi. Kabina je zvočno odlično izolirana in če hočem slišati motor, moram malo odpreti stransko okno. Z višine več kot dveh metrov imam odličen pregled nad dogajanjem pred menoj in na obeh bokih. Velika vzvratna ogledala in stransko mi dajejo jasno sliko, kaj se dogaja za menoj in ob prednjem desnem vogalu kabine. Parkiranje 6-metrskega tovornjaka je lažje, kot parkiranje malega avtomobila (če to počnete z ogledali). Menjalnik je avtomatiziran in ne zahteva veliko razmišljanja. Če je potrebno natančno manevriranje, pa ima ta letnik še sklopko. Zavore so odlične, še boljši pa motor. Le to je škoda, da nima dveh valjev več, saj bi bil potem (zvočni) užitek še večji. Toda cene 8-valjnih Scanij so višje – za moje zmožnosti previsoke. Morda pa le kdaj …,« Maja z zasanjanim, v daljavo uprtim pogledom, sklene pogovor.

Maja, hvala za tole izjemno zanimivo druženje. Še dolgo uživajte v družbi svoje modre Scanie, ki naj vam ne dela sivih las. No, teh tako ali tako nihče ne bi opazil, saj so pobarvani modro.