Pet Fordov na najvišjem vulkanu sveta

Za končno preverjanje in odobritev jih delo popelje v Summit County v Koloradu, kjer se najvišje asfaltirane ceste v Severni Ameriki vzpenjajo do višine okoli 4.260 metrov. Ta merila niso naključna. Temeljijo na tem, kje kupci živijo ter kako delajo in raziskujejo. Fordov cilj je zagotoviti, da se bo motor zagnal tudi v najhladnejših zimskih jutrih. Poskrbijo, da lahko vaš pickup ob vleki težke prikolice po strmem 6-odstotnem klancu vzdržuje hitrost, ne da bi morali prestaviti v nižjo prestavo. Preverjajo tudi, ali lahko motor pri prehitevanju na dvosmerni gorski cesti na višini 3.400 metrov zagotovi dovolj moči, da to storite varno in samozavestno.

Da bi dosegli to zmogljivost, testiranja presegajo povprečno uporabo. Ko so torej izvedeli, da namerava skupina pustolovcev februarja 2026 z dvema pickupoma Ranger Raptor, SUV-jema Expedition Tremor in Expedition ter modelom Everest osvojiti najvišji aktivni vulkan na svetu v Čilu, je to pritegnilo njihovo radovednost.

Njihova misija je bil Guinnessov svetovni rekord: preteči maraton od vrha Ojos del Salado (na višini več kot 6.700 metrov) vse do morske gladine. Za večji del poti navzgor po gori so nameravali uporabiti Fordova vozila.

V neznano

V času priprav na maraton so z ekipo inženirjev pregledali podatke, ki so jih imeli na voljo, da bi ugotovili, ali bodo vozila na tej višini sploh delovala. Na podlagi znanih zmogljivosti vozil so pripravili analizo. Njihov ‘znani’ svet pri testiranju v Severni Ameriki se konča pri približno 4.260 metrih, vendar so po pregledu podatkov, zbranih o podobnih vozilih v tibetanski regiji na Kitajskem, kjer se nadmorska višina dvigne do približno 5.800 metrov, bili dokaj prepričani, da bodo vozila kos tem razmeram. Nadzorni sistemi so zasnovani za zaščito strojne opreme, njihova analiza pa je pokazala, da je vsa strojna oprema ostala znotraj predvidenih konstrukcijskih omejitev.

Za dodatno zagotovilo je ekipa v eno od vozil vgradila napravo za snemanje podatkov, lokalna ekipa v Čilu pa je predhodno prevozila progo, da bi zbrala podatke v dejanskih razmerah maratona. Ti podatki so bili ključni za potrditev, da bodo vozila delovala v skladu s pričakovanji, ko bodo morala zagotoviti podporo športnikom pri tem zgodovinskem podvigu.

Vendar pa obstaja razlika med ‘dokaj prepričani’ in ‘povsem prepričani’. Poznali so tehnično plat, niso pa mogli predvideti okolja: kako močno bo pihal veter, kako hitro se bodo spreminjale vremenske razmere ali kako brutalne bodo nočne temperature. Njihovi podatki so predstavljali dobro izhodišče, a od določene točke naprej so morali zaupati, da bo tehnika zdržala.

To je kot tek na maratonu: lahko treniraš, kolikor hočeš, a na dan tekme moraš pokazati, kaj zmoreš. In na tem maratonu bi, če vozila ne bi delovala, tekači obtičali brez možnosti takojšnjega vzpona ali spusta.

O delovanju niso izvedeli ničesar, dokler se vozila niso vrnila v območje mobilnega signala in so lahko dostopali do podatkov iz črnih skrinjic, zbranih med vzponom na goro. Ko so podatki začeli pritekati, je bila prva reakcija zvedavost in navdušenje. Sistemi so se obnašali točno tako, kot so pričakovali, celo v okolju, ki je bilo več kot tisoč metrov višje od Fordovih uradnih testnih poligonov.

Vozila Expedition, Ranger Raptor in Everest so morala prestati večkratni hladen zagon po več nočitvah v baznem taboru (na višini 4.330 metrov) in motorji vseh vozil so se zagnali brez težav. Ekipa je šla še dlje in vse tri modele zagnala na nadmorskih višinah med 5.600 in 5.900 metri. Niti en motor ni potreboval dodatne pomoči pri zagonu.

Kar zadeva vožnjo, jih je še posebej zanimal Ranger Raptor, ki naj bi ga uporabili za preskus premagovanja največjega višinskega razpona, ki ga je kdaj zmoglo kakšno vozilo. Na koncu se je Ranger Raptor s 3,0-litrskim motorjem EcoBoost v treh dneh povzpel na 5.900 metrov. Večji Expedition Tremor s 3,5-litrskim motorjem EcoBoost se je povzpel na 5.765 metrov. Ranger Raptor se je povzpel na najvišjo višino, da bi raziskal progo tekmovanja, pri čemer se je po grobem, peščenem terenu vzpenjal po naklonih s strmino do 30 %. Pri tem je suvereno pospeševal in ostal znotraj sprejemljivih konstrukcijskih omejitev.

Narejen za najhujše, pripravljen za vsak dan

Srce vsega tega je turbomotor EcoBoost in njegov nadzorni sistem. Predstavljajte si ga kot pljuča motorja. Ko se vzpenjate višje, zrak postaja redkejši, običajnemu motorju pa začenja primanjkovati zraka. Na vsakih 300 metrov višine atmosferski motor izgubi približno 3 % moči. Turbina stisne tisto malo zraka, ki je na voljo, in ga potisne v motor, kar mu omogoča, da diha in proizvaja moč tam, kjer sicer ne bi mogel.

A tu se pojavi paradoks: turbomotor bo z veseljem še naprej ustvarjal tlak in pri tem potencialno presegel meje, ki jih strojna oprema lahko varno prenese. Zato je naloga inženirjev ustvariti nadzorni sistem, ki motorju omogoča, da izkoristi svojo neverjetno moč, ne da bi se pri tem poškodoval.

Povprečni Fordov kupec svojega vozila ne uporablja za vzpon na južnoameriške vulkane. Vozi se v službo, prevaža blago iz trgovine z gradbenim materialom in potuje s svojo družino. A ista tehnologija, ki je tem vozilom omogočila zagon, vzpon in delovanje na višini skoraj 6.000 metrov, je zasnovana tudi za vsakodnevno vožnjo.