Miha Skubic: Komaj je čakal 18. rojstni dan

Bizjak je predlagal, da bi objavili kakšen skupen članek, ki bi poudarjal pozitivne strani tega poklica in v obeh revijah smo predstavili par, ki v podjetju SIGR skupaj vozi skoraj desetletje. Tokrat smo gostili 22-letnega mladeniča, Miho Skubica, ki pravi, da brez volana le stežka zdrži več kot tri dni. Čeprav študira logistiko, letno z domačim tovornjakom prevozi med 80 in 100.000 kilometrov – in to zgolj po Sloveniji – predvsem pa pri tem uživa.

Actros MP3, s katerim se je pripeljal Miha, je star dobro desetletje, a odlično vzdrževan in vedno čist, na kar je mladi voznik posebej ponosen.

Na Lopati ob 6.45

Miha je doma iz Litije, a ker vsak dan vozi za Mercator, je predlagal, da se dobiva na Lopati zjutraj ob 6.45 – prijazen fant mi je prihranil nekaj kilometrov. Ker ga ob sedmih še ni bilo, sem vzel telefon, da bi ga poklical, in videl, da mi je že zvečer napisal, da mu tovornjaka ne bodo naložili pred sedmo uro. Okoli devetih nama je le uspelo, saj je bil poleg zamude v skladišču pri Domžalah še zastoj zaradi dela na cesti. Nisva izgubljala časa, saj se je mlademu vozniku mudilo na Ptuj.

Miha se najbolje počuti v kabini tovornjaka in tudi njegov delovni prostor je čist kot lekarna.

Vonj po nafti od malega

Seveda me je najprej zanimalo, zakaj je tako navdušen nad tovornjaki in vožnjo z njimi in je bliskovito začel odgovarjati: »Odkar pomnim imamo doma prevozniško podjetje in sveta brez tovornjakov si ne znam predstavljati. Šel sem po očetovih stopinjah, saj je začel voziti tovornjak že pri dvajsetih. No, tu sem ga nekaj malega prehitel. Še preden sem začel hoditi v osnovno šolo, sem želel doma okoli tovornjakov na vse načine pomagati. Ko sem štel deset let, smo vozili še špedicijo in imeli tovornjak s prikolico in nekaj solo vozil. Z velikim veseljem sem jih ob sobotah pral, saj sem jih potem smel parkirati – in daljši kot je bil tovornjak, bolj sem bil vesel.«

Ko se je rodil Miha, so v družinskem podjetju s tem MAN-om, ki je vlekel 3,5-tonsko prikolico, vozili na dolge proge.

Na kaj drugega kot na logistiko niti pomislil ni

Po osnovni šoli se je Miha odločil za srednjo logistično šolo, ki jo je obiskoval v Ljubljani. Šola mu ni delala nobenih težav, a dosti raje kot v šolo je hodil na prakso. Za ta del izobraževanja se je dogovoril pri Omahnu, kjer je med poletnimi počitnicami prvič delal že po devetem razredu osnovne šole: »Tam je bilo super, saj imajo velik in sodoben avtopark. Seveda sem delal tudi v pisarnah, konec koncev je logistika zelo široko področje. Vseeno sem dosti raje bil v delavnici ali v pralnici, in komaj čakal, da mi je kdo od avtomehanikov rekel, daj zapelji no tistile tovornjak na kanal. V četrtem letniku, ko sem že imel izpit kategorije B, so me nekajkrat poslali na vožnjo s kombijem in, priznam, da sem bil takrat v sedmih nebesih.«

Takšne igrače ima rada večina fantov – za volanom je Miha, ki na prikolici pelje svojega mlajšega brata Žiga.

Vozniško dovoljenje

Miha se je rodil leta 2002 in je pri 22 letih že izkušen voznik z dovoljenjem kategorij A0 in A1, B, C1 in C ter CE. O tem je takole povedal: »Do desetega leta sem se po soseski preganjal s kolesi. Potem sem odkril motokros. Najprej sem prišel do 50-kubičnega modela. Vozil sem se tudi s Tomosovimi avtomatiki, APN-i in s podobnimi zadevami, nato sem prišel do 80 in v naslednjem koraku do 125-kubičnega motocikla – sedaj po terenu (in ne po cesti) vozim 250 in 350 kubična motocikla. Ni se mi zdelo, da bi potreboval izpit za kolo s pomožnim motorjem, zato sem počakal do 16. leta in opravil izpit za A1. Potem nisem nadaljeval z A2, saj bom počakal, do naslednjega leta, da bom lahko opravil kategorijo A brez omejitev. Dosti bolj kot dovoljenja kategorije A sem si želel kategorije B. Dnevi in meseci do osemnajstega rojstnega dneva so se tako presneto vlekli – od šestnajstega leta dalje sem samo čakal, da jih bom dopolnil 18. Potem je prišel covid in namesto da bi šel na izpit kategorije B decembra, mi je to uspelo šele februarja – to so bili moji trije najdaljši meseci doslej. Računal sem, da bom takrat imel 'pod streho' že kategorijo C, pa se je to podaljšalo do poletja.«

Tega MAN-a je Miha fotografiral, potem ko ga je sam (še srednješolec) postavil na rampo.

Dijaška izmenjava

»V šoli so mi ponudili, če bi šel na izmenjavo na Finsko. Zakaj pa ne, saj bi bilo zanimivo videti, kako ta posel počnejo drugod. S programom sem bil zelo zadovoljen, saj sem se naučil marsikaj novega, ob tem pa še pošteno napredoval pri angleščini,« ponosno pove Miha.

In smo spet pri tovornjakih. Tam je bil navdušen nad njihovimi dolgimi kompozicijami, saj so najdaljše skupine vozil lahko dolge do kar 34,5 metra. Dva dni je 'vozil' na simulatorju, potem pa so ga spustili za volan pravega tovornjaka: »Žal takrat še nisem imel vozniškega dovoljenja kategorije CE in sem kesonarja z veliko prikolico (običajna polprikolica priključena na dvoosni voziček – dolly, ki je pripet na vlečno vozilo) vozil zgolj po poligonu. Sem pa vesel, da sem se jo naučil 'rikvercat'. Ne rečem, da popolnoma obvladam, a z malo vaje bi se hitro znašel. Sem pa zato nekajkrat peljal na Finskem v prometu solo tovornjak, dovoljenje za takšno vozilo sem pa že imel.«

Samostojno na pot po treh dneh vozniških izkušenj

»Ko sem imel v žepu izpit kategorije C, sem takoj opravil še kodo 95 in zdi se mi, da se je moje življenje takrat šele v resnici na polno začelo,« z velikim žarom pove Miha.

Čeprav je veliko dni preživel z očetom v kabini, so se stvari po pridobitvi vozniškega dovoljenja popolnoma spremenile. Oče je sedel na sovozniški sedež, Miha pa za volan. Tako sta vozila cele tri dni, potem sta oče in mama šla na dopust, mladi voznik pa se je moral na cesti znajti sam. In to mu je bilo v največje veselje: »Ker vozimo za Mercator, večino papirnih zadev uredijo pri njih. Bistveno je, da s pravim blagom prideš pravočasno na pravi naslov. To pa ni ne vem kako težko.«

Ne vožnja ne druga s prevozništvom povezana opravila Mihi ne delajo preglavic.

Študij logistike

Po zaključku srednje šole je Miha vpisal študij logistike na celjski Fakulteti za logistiko. Ni razmišljal, ali bi vpisal ta študij, ampak kje ga bo vpisal. »Zaradi bližine sem se odločil za Celje. Zame je najbolj pomembno, da sem tako blizu, da sem lahko vsak dan doma. Ne zato, ker bi bil tako navezan na dom in družino, ampak zato, da lahko usklajujem vožnjo in študij,« razloži Miha.

Starša ga pri študiju absolutno podpirata in vsi so si edini, da je trenutno v njegovem življenju študij na prvem mestu: »Niti samemu mi ni jasno, zakaj pri vožnji tako uživam, toda študij je trenutno prva violina. V tovornjak sedem šele potem, ko opravim vse obveznosti povezane s študijem. Med tednom se zgodi, da kakšen dan čisto nič ne vozim. Četrtek, petek in soboto pa se zapodim na cesto in zlepa ne prevozim manj kot 500 kilometrov. Zdi se mi, da pri tem delu vedno bolj uživam. V dobrih treh letih se mi še ni zgodilo, da bi rekel, dovolj imam za danes, velikokrat pa mi je bilo žal, ker sem 'porabil' vse ure in sem moraj parkirati. Po moje zlepa ni večjega užitka, kot solo tovornjak ponoči po prazni avtocesti peljati dovoljenih 90 km/h.

Miha je izkušnje nabiral tudi z manjšim Ategom.

Pogled v prihodnost

Miha zaključuje drugi letnik študija logistike in trenutno mu je prvi cilj diploma, o magisteriju pa v tem trenutku še ne razmišlja. Vsekakor namerava delati na področju logistike oziroma v takšni panogi, ki vključuje prevozništvo. Realno je razmišljanje, da bi sčasoma prevzel domače podjetje, ki je že utečeno. Poleg tega je oče nabral izkušnje tako v mednarodni špediciji kot v distribuciji in različnih drugih prevozih. Pri papirnatih zadevah očetu močno pomaga mama, a zadnje čase Miha prevzema vedno večji del teh opravil. Obenem razmišlja še o drugih možnostih.

Raje po šestih in več kolesih kot po dveh

»Lepo se imam, kadar se z motociklom vozim čez drn in srn. Žal nimam postave za dirkača, zato to počnem le v svoje veselje. Toda, odkar sem skoraj vsak dan aktivno vključen v promet, sem ugotovil, da zna biti vožnja z motociklom v prometu hitro nevarna. Kot motociklist si med šibkimi udeleženci, predvsem pa te drugi lahko na cesti hitro spregledajo. Z motociklom se, sedaj po treh letih izkušenj s tovornjakom, vozim precej bolj previdno. Poleg tega sem ugotovil, da mi je v večje veselje voziti tovornjak kakor motocikel. A to ne pomeni, da ne bom pridobil vozniškega dovoljenja kategorije A brez omejitev.« 

»Imam mlajšega brata, ki obiskuje srednjo gradbeno šolo, lahko pa da bi podjetje razvijali v tej smeri. Tudi na tem področju je potrebnih veliko logističnih storitev. Vsekakor bo tudi on opravil vozniški izpit kategorij C in E, a z vožnjo ni 'zastrupljen' v takšni meri kot midva z očetom,« razmišlja Miha bolj zrelo in celovito, kot bi pričakovali od dvaindvajsetletnika. Očitno sta bila oče in mama pri razvoju podjetniškega razmišljanja pri svojih fantih zelo uspešna. Miha je na svoj vozniški poklic ponosen in se sprašuje, zakaj ga mladi ne cenijo bolj, saj je vendar tako dinamičen. 

»Če bom imel svoje podjetje, vem, da ne bom mogel biti izključno voznik. Vodenje podjetja zahteva veliko časa in dela. Vsekakor pa si želim, da bi bil na cesti vsaj nekaj ur dnevno. Naj počnem karkoli, vedno ugotovim, da se najbolje počutim v kabini tovornjaka. Skoraj bi pozabil! Že za prihodnje leto načrtujem ponovno začeti obiskovati avtošolo. V vozniškem dovoljenju mi manjka še nekaj kategorij, zato je moj naslednji cilj kategorija D. Kako bi pa bilo videti, če bi bila kakšna vrstica prazna. No, traktor smem tudi že lep čas voziti.«

V srednji šoli je bil na dveh izmenjavah in svoja spoznanja objavljal na Erasmus+ blogu. Pravi, da mu tam pridobljena znanja pomagajo tudi pri študiju.

Prepričan sem, da mu bo uspelo in da bo hitro popolnil vse kategorije, ki so na voljo na kartici vozniškega dovoljenja. Ima pa že tudi eno, ki je na tej kartici ni: dovoljenje za vodenje motornih čolnov.

Dragi Miha, srečno tako na cesti kot pri študiju in v življenju na splošno. S tako pozitivnim odnosom vam tako rekoč ne more spodleteti!