Marko Malovrh: Visoka šola vožnje avtobusa

Avtobus proti Jezerskemu odpelje ob 13.25 in Marko se je držal ure kot japonski strojevodja. Dobila sva se že pol ure pred vožnjo, in da sva prebila led in mi je Marko malce razložil, zakaj je voznik. Ko je zapeljal na peron, so začeli vstopati potniki. Ob tej uri so to večinoma šolarji in dijaki. Marko jih veliko pozna po imenih, čeprav avtobus znova vozi manj kot leto dni. Kako jih ne bi poznal, saj je domačin, ki živi v Preddvoru. Tudi cesto na Jezersko zato pozna bolj kot lasten žep, a najprej se posvetimo njegovi zgodbi, kako je prišel za volan avtobusa.

Mešanje gume za pnevmatike v Savi

Marko se je od malega navduševal nad vsem, kar se vozi na kolesih. Veliko zaslug za to ima njegov oče – poklicni voznik. Prav nič ne preseneča, da se je po osnovni šoli šel učit za avtomehanika. Tega poklica nikoli ni opravljal, saj je bilo njegovo prvo delovno mesto v Savi, kjer je tri leta in pol pripravljal gumijevo mešanico za pnevmatike, o čemer pove: »Delo ni bilo napačno, a službo sem imel v štirih izmenah in nočna mi ni bila najbolj pogodu. Po treh letih in pol se mi je zaradi preutrujenosti primerila avtomobilska nesreča in takrat sem se odločil, da bom zamenjal službo.«

Tega Urala je vozil še z dovoljenjem za upravljanje težke gradbene mehanizacije.

Iz Save na cesto

Zaposlil se je v Cestnem podjetju Kranj in že pred tem opravil izpit za težko gradbeno mehanizacijo: »Najbolj sem užival na grederju in valjarju. Predvsem greder je izredno precizen stroj in če z njim podložni sloj poravnaš, kot je treba, se deževnica zlepa ne zbira v luže. Vesel sem, da sem doživel čiščenje snega z ruskim Uralom, ki ga je poganjal bencinski osemvaljnik. Pogon za frezo je zagotavljal ogromen dizelski motor, ki je imel svoje zakonitosti, tovornjak pa je imel še nesinhroniziran menjalnik. Žal mi ni uspelo, da bi se tam zaposlil za stalno. Nenehno podaljševanje dela za določen čas pa človeku počasi načenja živce.« 

Urala je poganjal 8-valjni bencinski motor, snežno frezo pa dizelski motor tanka T 55, ki mu je bilo zjutraj pred vžigom treba najprej z naftnim grelcem pogreti olje.

S ceste na streho

Zaradi negotove prihodnosti je spet zamenjal službo in obenem dejavnost, saj je šel med krovce: »Višine se ne bojim, ročno pa sem dovolj spreten, da sem se hitro naučil dela, povezana z ostrešji, in krovskih opravil. Žal se mi je primerila nesreča, zdrsnil sem s strehe in si zlomil nogo), tako da sem za okrevanje potreboval leto dni.«

Pri Dinosu je upravljal bagra Liebherr 924 in 934 in pošali se, da je z veliko roko odslužene avtomobile v skladovnice zlagal kot bonbone.

Sekundarne surovine

 »Edino, česar ti nihče ne more vzeti, je znanje. Ker sem obvladal delo s težkimi stroji, so me zaposlili pri Dinosu in mi zaupali upravljanje bagra (Liebherr 924). Z njim sem praznil vagone in odslužene avtomobile zlagal v skladovnice. Nikakor nisem prišel do vozniškega poklica, čeprav je bila to že moja otroška želja,« se spominja. Čeprav ni imel izpita, je velikokrat spremljal očeta, ki je vozil Zastavo Turbo Zeta in ta mu je tu in tam tudi dovolil, da je z njo prevozil nekaj kilometrov.

Ko je imel v rokah dovoljenje kategorij C in E, se je najprej preizkusil na špediciji s tovori pod ponjavami.

Izpolnjena otroška želja

Konec leta 2016 – pri tridesetih letih – je opravil izpit kategorije C, takoj v začetku naslednjega leta pa še E: »Ko sem pridobil potrdilo o opravljeni kategoriji E in kodo 95, sem že naslednji dan (preden so mi jo vpisali v vozniško dovoljenje) odpeljal tovornjak proti Madžarski.«

Delodajalec in prijatelj mu je, preden je vstopil v kabino, razložil: »Nobenih izkušenj nimaš, a brez njih boš težko dobil delo. Tovornjak je vreden toliko, blago na njem je vredno toliko. Glej, da zadevo pripelješ nazaj v enem kosu.«

Na Madžarsko ni mogel sam, saj ga zgolj s potrdilom ne bi spustili čez mejo. Zato je šel na pot v dvojni posadki in vse se je izšlo dobro. Navdušen je bil nad DAF-om z motorjem s 510 konjskimi močmi in z ročnim 16-stopenjskim menjalnikom znamke ZF. Vožnjo sta s kolegom uspešno končala in tako se je začelo novo poglavje v Markovem življenju.  

»V kratkem času sem vozil Mercedesa MP3 in MP4, DAF-a z menjalnim kesonom. Večinoma sem bil na ceradarjih, a dobil tudi izkušnje s cisternami, saj sem prevažal tekočino iz Kalcita po Sloveniji in tudi na Hrvaško ter v Italijo, v tovarno na zahodnem bregu Gardskega jezera. Po dobrem letu sem ugotovil, da špedicija zame ni prava izbira, saj sem bil rad bliže domu. Na hitro sem se odločil, da se bom preizkusil še kot voznik avtobusa. Saj nimam kaj izgubiti,« se ob tem na široko nasmeje Marko.

Prevažal je tudi tekočine v cisternah in prikoličarje z menjalnimi kesoni.

Kraljevska kategorija

Od odločitve do takrat, ko je imel Marko v žepu vozniško dovoljenje kategorije D, je minil le dober mesec: »Na teoretičnem delu sem bil že v prvo uspešen, potem pa sem začel vozili in tudi s praktičnim preizkusom opravil v prvem poskusu. Bistvena razlika med avtobusom in tovornjakom je, da sediš skoraj tri metre pred prednjima kolesoma in da je medosna razdalja dolga 6 metrov ali celo več, zadaj pa je tudi 3-metrski previs. Toda tega sem se hitro navadil in skozi ovinke ter križišča hitro poiskal idealno linijo.«

Delo pri kranjskem Alpetourju (pozneje Arriva) je dobil takoj: »Nekaj časa sem vozil lokalni avtobus in proge, na katere so me odredili, potem pa so mi kot domačinu zaupali relacijo Kranj–Jezersko. Zjutraj sem se tako z avtomobilom odpeljal na Jezersko in tam sedel v avtobus ter odpeljal dijake v Kranj. Potem sem odpeljal kakšno drugo linijo, ki mi jo je odredil prometnik. Ob 13.25 sem odpeljal drugo vožnjo na Jezersko in se še enkrat vrnil v dolino. Po zaključeni tretji vožnji, sem avtobus parkiral na Jezerskem. To, da sem vsak dan spal v svoji postelji, je odtehtalo relativno nižjo plačo.«

Štiri in pol leta je vozil gozdarske tovornjake in pravi, da je kraljevska kategorija vožnja po gozdnih kolovozih in ne z avtobusom po asfaltu.

Nov izziv

»Leta 2020 so mi pri Roblek lesu z Jezerskega ponudili delo gozdarskega voznika. Zame je bil to tudi nov izziv, saj tega prej še nisem počel. Šel sem bolj kot ne poskusit, kakšno delo je to, nato pa ostal štiri in pol leta. Po tej izkušnji nisem več čisto prepričan, da je vožnja avtobusa kraljevska kategorija. Po moje je vožnja gozdarskega tovornjaka še stopnjo višje. Ceste so ozke, oprijem slab, vozila pa (vsaj) polno naložena. Obračati je treba na tako majhnem prostoru, da še izkušeni vozniki ne verjamejo, da je to mogoče. V višjih legah je pozimi veliko snega, tako da sem verige natikal in snemal tudi po petkrat na dan, vmes pa po potrebi skočil po traktor in si zoral pot. Kadar je podlaga zmrznjena si dokaj na varni strani, ko pa se led začne taliti, se cesta zmehča, postane blatna. Enako je ob daljših deževjih. Se pa v gozdu veliko naučiš in učiti se moraš hitro, če hočeš preživeti. Seveda nisem vozil samo po gozdu, ampak sem debla vozil tudi v Italijo in Avstrijo in spet bil z doma več, jot želim,« to poglavje svojega življenja opiše Marko. 

Les so transportirali po vsej Sloveniji in tudi v Avstrijo in Italijo.

Iz delavske obleke nazaj v srajco

Na lanski 1. april je Marko pri Arrivi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi in se vrnil na njemu tako dobro poznano cesto in med svoje ljudi. Sam sem sedel na prednji desni sedež in užival v njegovi vožnji. Pred vsakim ovinkom avtobus usmeri tako, da ostane na svojem pasu. Prednji del umakne ravno toliko proti sredini, da gre zadnje kolo za nekaj centimetrov od roba in da ne prednji ne zadnji konec ne podrsata po ograji. Pretika nežno, zavira pa neopazno. Tudi ko sva se skoraj deset kilometrov peljala s praznim avtobusom svojega načina vožnje ni prav nič spremenil. Ker natanko ve, kje mora biti še posebej pozoren, tam ravno pravi čas upočasni. In ko mi je ravno razlagal, kako pozoren moraš biti v ridah pod Jezerskim, sta pripeljala dva avtobusa. Vozniki vseh treh so očitno mojstri svojega poklica in so se na cesti, ki večinoma ni širša od 5 metrov brez težav srečali. Ko pa se je nasproti pripeljal osebni avto, je moral 'rikvercati' Marko. To je storil popolnoma mirno, brez slabe volje, kaj šele usajanja. 

A glede ceste je bil vseeno kritičen: »Na samo nekaj mestih bi jo morali malo razširiti in bi bil promet potem dosti bolj tekoč. Tu in tam so klesali skale, a do višine dobrih dveh metrov. Če bi peljal po robu ceste, bi že zdavnaj bil brez vzvratnih ogledal. Določenih (tudi ravnih) odsekov zaradi tega z avtobusom ne morem prevoziti, ne da bi prečkal sredinsko črto.«

Dobro je, če cesto na Jezersko poznaš. Kadar sta za volani avtobusov dva izkušena voznika, se imata med srečevanjem čas še pozdraviti.

Še dobro, da me je opozoril, saj vozi s takšno lahkoto, da niti ne bi opazil teh zadev. Njegova druga dobra lastnost pa je, da uživa v delu z ljudmi: »Velikokrat nisem samo voznik, ampak turistični vodnik ali pa zaupnik. Zgodi se, da pridejo ljudje na avtobus slabe volje, izstopijo pa nasmejani. Na polici pod vetrobranom imam posodo z bonboni, ki so vedno na voljo potnikom. Včasih ima malenkostna dobra gesta velik pozitiven vpliv.« 

Marko je z vsakim prijazen in ljudje mu to prijaznost vračajo. Dijaki zlepa ne smetijo po avtobusu in tako ob vstopu kot izstopu spoštljivo pozdravijo, kako tudi ne bi, saj vidijo, da jih spoštuje tudi on.

Tik pred mejo, malo nad cerkvijo sv. Andreja avtobus obrne in se vrne v dolino ali odpelje na parkirni prostor.

Odlična lekcija

Ko sva se skoraj sama spuščala proti Preddvoru, je Marko razložil: »Moje delovno mesto je najlepša pisarna na svetu. Ves čas imam živo sliko, gledam v čudovito naravo in še plačan sem za to.«

Najlepša hala, Marko, kot avtobusni voznik s kratkim stažem sem se od tebe lahko veliko naučil – od spretnega krmarjenja po ostrih ovinkih, predvidevanja situacij, umirjenih, a ravno prav odmerjenih reakcij, do pristnega odnosa s potniki. Pa srečno in naj ti bo tvoje delo še naprej v veselje.

Marko vozi avtobus na progi Kranj–Jezersko zato, ker uživa v domačem okolju in rad dela z ljudmi.