V avtobusu sem jaz šef / Martin Skušek

Ko smo se dogovarjali za intervju, je predlagal, da se mu z urednikom Boštjanom Paušerjem pridruživa na redni progi Ljubljana–Kranj–Rateče–Trbiž–Bovec in nazaj. Zakaj pa ne? Tako bomo za pogovor imeli na voljo pol dneva. 

Prva fotografija, na kateri je na motornem vozilu je iz leta 1970 – na kosilnici na ljubljanskem gospodarskem razstavišču z očetom.

Kot otrok in mladostnik se je veliko vozil s kolesom, pri predstavitvi MAN-ovega sistema OptiView pa je igral vlogo demonstratorja.

Športnik

Naši portretiranci so bolj kot ne vsi začenjali vstopati v bencinski in dizelski svet s svojimi mopedi, pri Martinu pa ni bilo tako: »Rodil sem se v Ljubljani in mladost preživel v Spodnji Šiški in Dravljah. Šiška, Tivoli in Rožnik so bili naši. Po cele dneve smo se družili, preganjali s kolesi, tekali, najraje pa igrali košarko. Moj prvi moped ni bil APN, ampak Tomosov Automatik, ki sem ga zamenjal za Rogovega Maratona (kolo) še v srednji šoli. Nisem ga nabavil zaradi hudega veselja do ropotajočih zadev, ampak zato, da sem prišel s točke A na točko B, ne da bi se preznojil. Zelo rad sem se vozil z avtobusi, prve vozniške izkušnje pa sem dobil pri stricu na Dolenjskem, kjer sem vozil traktor, ko z nogami še nisem dosegel pedal.«

Martin je svojo vozniško kariero začel kot voznik mestnega avtobusa in to delo opravljal vsaj polovico svoje delovne dobe – inštruktor iz prakse.

Iskanje najljubšega dela

Po osnovni šoli se je vpisal v šolo za strojnega mehanika in jo uspešno zaključil. Prakso je opravljal v Litostroju in tam tudi začel delati. Toda v tem podjetju je od štrajka leta 1989 šlo počasi vse navzdol, zato si je poiskal službo pri zasebniku, kjer je tudi delal v svoji stroki. Že takoj po srednji šoli se je vpisal na poklicno šolo za voznika na Ježici, a so ga poklicali v vojsko in je zadeva padla v vodo. Potem se je za leto in pol zaposlil v pripravi za tisk in se tega posla toliko naučil, da je sam postavil knjigo za tisk. V pripravi za tisk mu je bilo všeč, a so ga povabili k prvi zasebni varnostni službi Enigma: »Kot mlad fant sem užival predvsem v avtomobilu, saj se je vedno mudilo. S policijo smo zelo dobro sodelovali, tako da so nam pri hitri vožnji kdaj pogledali skozi prste, mi pa smo jim priskočili na pomoč, če so jo potrebovali.« 

Še ko je delal pri Enigmi, se je vpisal na tečaj za voznika kategorij C in E. Ravno v tistem obdobju je bilo mogoče priti do izpita kategorije D brez prakse na tovornih vozilih in to je izkoristil ter leta 1995 imel v žepu vozniško dovoljenje z vpisanimi kategorijami C, E in D. V istem letu je dobil službo v LPP-ju in sedaj, po skoraj treh desetletjih, ugotavlja, da je bila to dobra odločitev. To potrjuje tudi dejstvo, da se je izšolal še za prometnega tehnika. 

Kot novinar je bil leta 2016 na predstavitvi nove linije avtobusov v Dalmaciji.

Voznik avtobusa na LPP in novinar

Deset let je vztrajal na Ljubljanskem potniškem prometu. Vozil je na različnih progah – kjer je bila potreba, tako da ima potniški promet v Ljubljani v malem prstu. V LPP so ta čas imeli večinoma mestne avtobuse znamk FAP (Sanos), TAM in MAN različnih tipov in generacij, a s tem ni imel prav nobenih težav. Veselilo ga je, da pridobi več izkušenj. Praktično istočasno je začel tudi svojo novinarsko pot, pisal je za revijo Avto Fokus in začel sodelovati tudi pri televizijski oddaji Avtodrom na TV 3. Sledilo je sodelovanje z revijo GMT. S prijateljem sta postavila spletni portal o transportu Transportal, ki pa je bil pred časom za Slovenijo. Sodeloval je tudi z našo revijo. Poleg tega je sodeloval še z odgovornimi pri avtobusnem programu na Autocommercu. Za to podjetje je navadno iz Nemčije in nazaj vozil demonstracijska ter testna vozila. 

Potem je malo presedlal na tovornjake in za dve in pol leti vozil pri Viatorju, Bubniču in Kobalu. Tam je spet razširil in poglobil svoje vozniško znanje, hkrati pa v realnih pogojih spoznal tovornjake različnih proizvajalcev.

MAN ProfiDrive

Po 'izletu' v svet špedicije se je vrnil k LPP-ju in spet vozil mestne avtobuse. Ker so imeli veliko MAN-ov, so ga poslali na šolanje v program ProfiDrive. Da bi postal ProfiDriver, je pogoj udeležba na intenzivnem tedenskem programu v Münchnu, kjer kandidati dodobra spoznajo vozila znamke MAN in tako delovanje pogonskega sklopa kot asistenčnih sistemov, poglavitno pa je, da se naučijo izkoristiti možnosti, ki jih nudijo ti 'pametni' sistemi. Veliko pozornost v tem posvetijo varni in varčni vožnji – tako v predavalnici kot pri vožnji. »Po zaključenem tečaju me je inštruktor prišel kontrolirat v Slovenijo in na osnovi njegove ocene sem dobil licenco, ki jo sedaj obnavljam vsaka tri leta. Sedaj sodelujem z MAN Slovenija kot njihov demonstracijski voznik in kot inštruktor (v prvi vrsti) varčne vožnje za njihove kupce,« pove Martin.

Po Avstriji s prekucnikom

»Pogledal sem tudi čez planke in se med leti 2017 in 2019 zaposlil pri sosedih kot voznik tovornjaka. Dva meseca sem na Štajerskem vozil tovornjak s tandemsko prikolico s ponjavo znotraj Avstrije, potem pa sem presedlal na prekucnika (polpriklopnik),« začne pripovedovati o tem obdobju Martin. 

Glede na to, da je imelo podjetje sedež v Finkensteinu oz. Bekštanju, ni živel v Avstriji, ampak se je na delo dnevno vozil iz Ljubljane. Če je promet tekel normalno, skozi Karavanški predor, drugače pa čez Podkoren in Korensko sedlo: »Še bolj kot s plačilom sem bil zadovoljen z delovnimi pogoji. O kakšnem goljufanju z urami tam niti pomislijo ne in delo vedno pošteno plačajo. Dobil sem Mercedesovega Actrosa tretje generacije in vozil večinoma material za ceste. Ednina težava je bila, da nisem vozil pozimi in so me ta čas dali na čakanje. Ker imam dopolnilni s. p., sem ga moral za ta čas zapreti, počasi pa sem se zasitil tudi dolge vsakodnevne vožnje v službo. Tako sem se zaposlil pri Arrivi in tu sem sedaj že četrto leto. Ob tem delu za MAN Slovenija poučujem njihove stranke in jih seznanjam z novostmi.«

Odkar je pri Arrivi, vozi tako mestne, primestne kot daljše proge, najbolj vesel pa je, ko skozi Trbiž pelje iz Ljubljane v Bovec in nazaj: »Ura je 7:30, startali bomo.«

 Martin bi na tej poti zlahka bil turistični vodič; obvlada tako naravne kot tehniške znamenitosti in lep kos zgodovine.

Ljubljana–Bovec via Trbiž – Martinova najljubša proga  »Lani sem bil v Bovcu sedemdesetkrat,« je ob vstopu v avtobus začel Martin in nadaljeval, »ta proga je še iz mladosti moja najljubša. Že če peljem do Rateč ali Bohinja sem dobre volje, vožnja do Bovca pa me navdušuje.« Martin ne pozna samo ceste, ampak je skoraj turistični vodnik. Ime vsakega vrha na poti pozna, pozna pripovedke, dogodke, povezane z obema vojnama, in usode nekaterih ljudi. Ne samo, da vozi, o tej pokrajini in ljudeh je veliko prebral in si zapomnil ter v tem uživa.     Pisarna z razgledom Tako pravi svojemu avtobusu, s katerim je (v precejšnji meri) sam prevozil že veliko kilometrov, a še vedno brezhibno deluje, čeprav ima skoraj 800.000 prevoženih kilometrov. Koliko avtobus oziroma katero koli vozilo prevozi, je odvisno predvsem od voznika. Ko je to 'pisarno z razgledom' odpeljal iz Ljubljane, sem bil presenečen, da je precej polna. Med Kranjem in Jesenicami ni bilo več nobenega prostega mesta in imel je veliko 'sprevodniškega' dela: »Zdaj, ko imamo pametne elektronske tablice, gre hitreje. Samo kliknem na relacijo in že imam karto, a vseeno gre za to kar nekaj časa.« Na italijanski strani je cesta do Trbiža podobna kot na naši, ko pa se od tam začne vzpenjati proti Predelu, se občutno zoži, ovinki pa postajajo vedno bolj ostri. Ampak potniki sunkov zaradi zaviranja in pospeševanja ne občutijo in Martin pove: »Tukaj moram biti ves čas na preži. Ne bojim se voznikov avtobusov in tovornjakov, ki jih srečujem. Bolj me je strah tistih, ki prvič najamejo sedemmetrski bivalnik. Velikokrat tudi avtomobilski vozniki ne vedo točno, kje peljeta njihovi desni oziroma levi kolesi. A pogled na to čudovito pokrajino vse poplača. Vsak dan znova uživam v razgledu, nikoli ni dolgočasno. Škoda, da tukaj vozimo le v poletnem času.«   Res vredno ogleda Potem ko sem z Martinom doživel celotno pot, se nisem čudil, da je avtobus zaseden bistveno bolj, kot sem pričakoval. Pot je resnično lepa. Ko prispe v Bovec, tam stoji tri ure in se potem po isti poti vrne proti Ljubljani. Že na izhodiščni postaji je bila zasedena dobra polovica sedežev in potem so se potniki izmenjevali, vsi po vrsti pa spet uživali v lepotah pokrajine in slikovitih naseljih ter zgradbah ob poti. Sam sem bil še posebej vesel, ker sem se imel možnost učiti od enega izmed najboljših, ki je o vožnji po tej progi povedal: »Kot sem rekel že prej, koncentracija ne sme popustiti, gledati je treba tako daleč naprej, kot je mogoče, ovinke jemati skrajno nežno in predvidevati, kaj bo storil voznik pred nami ali tisti, ki nas srečuje. Seveda pa je pomembno poznavanje ceste in tu sem v prednosti.«

Proga Ljubljana-Bovec ni za začetnike – takole je treba 12-metrski avtobus vdeti skozi trdnjavo Predel. 

Ogromen napredek

V slabih treh desetletjih, kolikor je Martin poklicni voznik, se je marsikaj spremenilo. Napredku že tisti, ki industrijo gospodarskih vozil nenehno spremljamo, komaj sledimo. Ko sem Martina vprašal, kaj se mu v tem obdobju zdi največja pridobitev, je po kratkem premisleku odgovoril: »Izjemno velik napredek so avtomatski in avtomatizirani menjalniki. Vozniku sedaj ni treba venomer paziti, da je vozilo v pravem območju vrtljajev in se lahko bolj koncentrira na promet. Pametni tempomati so prav tako orodje, brez katerega si danes ne znamo predstavljati vožnje – ne le na dolge proge, ampak tudi od enega do drugega zaselka. Ne smemo prezreti retarderjev. Ko sem začenjal, je le tu in tam kakšen avtobus imel Thelmo, danes pa zavor zaradi retarderjev skorajda ne uporabljamo več. Udobje v vozilih se je močno povečalo, zlasti kar se tiče hrupa, voznik je zaradi različnih pomagal – pomočnikov – lahko bolj sproščen, po drugi strani pa je v vedno večjem stresu zaradi težav s časom (dostava just-in-time), saj tovornjaki postajajo premična skladišča in blago mora biti pri kupcu ob natanko določenem času.«

Avtobus je moja prva izbira

»Res sem na svoji poklicni poti že marsikaj doživel, a najljubši mi je avtobus. Vozil sem v mestnem prometu, daljše medmestne in mednarodne linijske prevoze in turistične vožnje. Vsekakor so mi najbolj všeč daljše linijske vožnje – pa naj so znotraj države ali mednarodne. Avtobus sem začel voziti v času, ko ni bilo več sprevodnikov. V času sprevodnikov je bil voznik zadolžen za vožnjo in avtobusa ni čistil sam. Danes voznik poleg svojega odgovornega dela prodaja tudi karte, rokuje s prtljago in v veliki meri čisti avtobus ter se mora držati voznega reda, kar pa ni vedno enostavno oziroma izvedljivo.«

In res, na mestih, kjer je hitrost omejena na 90 km/h in bi lahko vozil 80 km/h, ter tako 'lovil' zamudo, so izletniki z osebnimi avtomobili lepo počasi vozili 50 km/h, potniki pa pogledovali na uro. Potem so tukaj vzdrževanje cest, traktorji, zoženja in še kaj. Največ časa pa mu vsekakor vzame 'sprevodniško' delo, kamor spada tudi odpiranje in zapiranje vrat 'bunkerja' za prtljago. Kljub naštetemu to delo obožuje.

Vožnja mu je v veselje in užitek, papirni del pa ne ravno – a eno brez drugega žal ne gre.

»Veš, saj kdo reče, da sem odrezav, a življenje me je naučilo, da potnikom ne smeš popuščati. Ko enkrat avtobus zapelješ iz garaže, si za vse odgovoren sam. Žarnica ne gori – kazen. Potniki stojijo – kazen, prehitra vožnja, ker loviš zamudo – kazen. Ker sem odgovoren za vse, zahtevam v avtobusu red. Kakor vidiš, se potniki postavijo v vrsto in se ne prerivajo. Med vožnjo sedijo in ne počenjajo neumnosti, večje kose prtljage odložijo v prtljažni prostor. Ker sem na cesti odgovoren za vse, sem v avtobusu edini šef in se zato tako tudi obnašam. Zato pa imam red,« me Martin spet nauči nekaj novega. 

Hvala, Martin, in srečno, se vidimo na naslednji predstavitvi MAN-ovih vozil.