Nika Romšak: Hot Wheels namesto plišastih igrač

Proti koncu osnovne šole je svoje načrte popolnoma spremenila, saj se je odločila, da se bo vpisala na srednjo gradbeno šolo. Oče je k temu ni silil, a je vseeno bil po tihem vesel, da je njihova edinka izbrala ta poklic. 

Plišastih igrač le za vzorec

Odkar Nika pomni, so bili pri hiši tovornjaki, viličarji, bagri in različni gradbeni stroji: »Zelo všeč so mi bile komande za upravljanje hidravličnih naprav. Že kot predšolski otrok sem se ob koncih tedna kot klop držala očeta, ki je zlasti sobote namenil pranju, vzdrževanju in popravljanju strojev. Niti črk še nisem poznala, ko sem že znala upravljati vilice viličarja, saj za premikanje kratkih ročic ni potrebna moč. V višjih razredih osnovne šole sem viličarja tudi vozila, moj najljubši stroj pa je bil mali nakladač, Bobcat. Tako rada bi bila pomagala očetu pri delu, a kaj ko to ni dovoljeno. Mama pravi, da mi je plišaste igrače kupovala že zaradi drugih, da pa nad njimi nisem bila posebej navdušena. Sem se pa zato toliko bolj razveselila vsakega avtomobilskega modelčka znamke Hot Wheels. In še danes jih zbiram, v prvi vrsti pickupe.«

Že kot enoletni otrok se je oklepala volana.

Gradbena tehnica

Po osnovni šoli se ni odpravila kam daleč, ampak se je vpisala na celjsko srednjo gradbeno šolo ter jo uspešno zaključila. Velik del počitnic in marsikateri popoldan je pomagala očetu, a bolj z lopato in drugim ročnim orodjem kot s stroji, saj moraš za upravljanje gradbene mehanizacije imeti ustrezno dovoljenje. Z nalezljivim nasmehom pove: »Tu in tam sem očetu 'ukradla' kakšen stroj in kaj malega skopala, tudi valjar sem se bliskovito naučila upravljati, saj je to vendar tako enostavno. Če smo delali kaj doma, mi je oče dovolil delati s stroji in tako sem ob koncu srednje šole postala specialistka za Bobcat, zelo dobro sem se znašla z viličarjem, manj pa z bagrom, za katerega oče ni bil navdušen, da bi delala z njim. Takoj po osemnajstem rojstnem dnevu, še preden sem prišla do mature, sem opravila izpit kategorije B in odprl se mi je nov svet. Doma je bil vedno na voljo kakšen avto in moje obzorje se je zelo razširilo.«

Kakšne plišaste igrače neki? Električni avtomobilček je bil zanjo bistveno bolj zanimiv, oče pa jo je pri tem vedno podpiral.

Gremo študirat

»Po zaključeni srednji šoli je udaril covid, in skoraj vsi učenci iz Celja smo se vpisali na mariborsko gradbeno fakulteto. Ker je bil velik del predavanj na daljavo, sem lahko več pomagala doma. Ta čas sem izkoristila tudi za izobraževanja za voznico kategorije C. Ker še nisem štela 21 let, sem morala prej pridobiti še kodo 95. Poleg tega sem opravila izpite za upravljanje dvigala, viličarja in težke gradbene mehanizacije. Pozimi oče z Unimogom čisti ceste in zato sem pridobila še vozniško dovoljenje za traktor. Študij mi ni delal posebnih preglavic, tako da mi je ostalo le še nekaj izpitov, zaradi katerih sem podaljšala absolventski staž. Verjetno bi zdajle že zaključila, a kaj, ko tako uživam za volanom tovornjaka in za komandami gradbenih strojev. Pa tudi mudi se mi nikamor, saj jih štejem šele 23,« pove Nika.

Že v osnovni šoli se je na domačem dvorišču naučila osnov upravljanja bagra na gosenicah.

Drugačno obnašanje na cesti

»Preden sem se vpisala v avtošolo za kategorijo C, nisem poskušala voziti tovornjaka. Če je bilo treba, sem ga prestavila na dvorišču, ali premaknila toliko, da ga je oče z bagrom lahko naložil. Nisem se hotela naučiti voziti po svoje. Ko sem prinesla domov vozniško dovoljenje, sem takoj začela voziti in z vsako vožnjo sem bolj uživala. Obenem sem spremenila svoje obnašanje na cesti. Jasno mi je postalo, da rabijo gospodarska vozila več prostora, da se ne morejo umakniti na bankino in da za pospeševanje in zaviranje rabijo dlje časa. Od takrat vozim precej bolj previdno, še previdneje pa od letošnjega maja, ko so mi vpisali še kategorijo CE. V bližnji prihodnosti želim dodati še kategorijo D (zdravniško spričevalo že imam), s kategorijo A pa bom počakala do svojega 24. leta, da mi bo veljala brez omejitev,« ne skriva apetitov po vožnji vseh vozil.

»MAN FE 410 A je bil moj prvi in prvega ne pozabiš nikoli,« se je pošalila Nika in dodala: »Unimog je pa zakon za zimsko službo.«

Doma vse življenje vajenka

»Oče je izkušen voznik in strojnik, tako da me je vedno še kaj učil. Vem, da je imel prav, a nič kolikokrat sva se sporekla. Do letos sem vozila izključno našega starega MAN-a F2000 z ZF-ovim 8-stopenjskim menjalnikom s polovičkami in, priznam, od očeta sem dobila dosti več znanja kot v avtošoli. Poln 26-tonski prekucnik na blatni podlagi je vsekakor čisto nekaj drugega kot vožnja na pol obremenjenega tovornjaka po gladkem asfaltu. Da s prekucnikom konfiguracije 6×4, kakršen je naš, obtičiš, je nekaj čisto vsakdanjega. Toda praviloma se to zgodi pri zadnji vožnji. Največkrat me reši oče z bagrom ali Unimogom in me pri tem še zbada, da 'konec šihta nabijam ure'. Saj bi se rada preizkusila tudi v špediciji, kjer dnevno zlahka prevoziš več kot 500 kilometrov, a pri prekucnikih mislim, da je bolj dinamično. Vozimo po dosti slabših, ožjih in bolj ovinkastih cestah in nikoli ne veš, kaj te čaka, kje boš obrnil, kako kipal itd. Za zdaj ostajam v 'kiperjih', saj so se mi nekako bolj 'usedli' v srce.

Ne vozim pa samo tovornjaka, saj po potrebi upravljam gradbene stroje. Pozimi namesto očeta tudi čistim sneg in tu gre za čisto posebno zanje. Če se pri vožnji tovornjaka že upam kosati z očetom, sem pri zimski službi še daleč za njim – vajenka, pač,« odkrito prizna Nika.

Kot srednješolka je velikokrat vihtela lopato in tudi danes ji to delo ne predstavlja nobene težave.

Po tej njeni izjavi pa je ata, ki je poslušal najin pogovor, dodal: »Ji pa zato zlepa kdo ne seže niti do kolen pri upravljanju Bobcata. V tem stroju je kraljica. Ne bi verjeli, kaj vse zna z njim narediti! Za naš mali stroj imamo žlico, vilice za dviganje in spuščanje palet ter mešalec za beton. Če Nika upravlja ta okretni stroj, vem, da me nima kaj skrbeti. Odkar ima vsa potrebna dovoljenja, pri meni dela preko študentskega servisa, tako da je tudi glede delovne in gradbene inšpekcije vse popredalčkano, pa še pravo izobrazbo ima.«

Za težje dostopna gradbišča je mešanje betona na kraju gradnje najboljša rešitev.

Ženska za volanom tovornjaka

Zadnje čase lahko za volani gospodarskih vozil vidimo vedno več žensk. Niko sem vprašal, ali je biti ženska za volanom slabost ali prednost. Takole je odgovorila: »Menim, da je večkrat prednost kot slabost. Ko se pripeljem v kamnolom, se strojnik takoj najde in mi naloži material. Tudi kolegi vozniki se največkrat do mene gentlemansko obnašajo – mi dajo prednost. Me pa živcira, ko me vedno hočejo učiti, kako naj obrnem, kam zavrtim volan, koliko je še do drevesa, ali me po drugi strani prepričujejo, naj tovor stresem tam, kjer vem, da je to nemogoče. Za kipanje mora tovornjak prečno stati na čim bolj ravnem in okoli kesona mora biti dovolj prostora, da ga lahko brez škode dvignem!«

»Ker kot otrok plišastih igrač nisem imela najraje – bojda sem jim celo trgala glave – sedaj v opravičilo s seboj vozim pujso Pepo.«

Kako v prihodnje?

Človek, ki se rodi v podjetniški družini, nevede in nehote dobi in prevzame ta vedenjski vzorec. Številna dejstva, ki smo jih drugi morali sami spoznati – ali v šolah ali z lastnimi izkušnjami – so spoznali že skozi družinsko življenje. To je dokazala tudi Nika in na moje vprašanje, kje se vidi čez pet let, jasno odgovorila: »Najprej moram opraviti še teh nekaj izpitov in napisati diplomsko nalogo. Po eni strani me mika, da bi se zaposlila v domači firmi, po drugi pa se zavedam, da bi bilo zame najbolje pred tem pridobiti praktične izkušnje v večjem gradbenem podjetju na večjih projektih (oče ob teh njenih besedah prikimava). 

Ne delam si utvar, da bom, potem ko si bom ustvarila družino, lahko po cele dneve prebila v strojih, kabini tovornjaka in na gradbišču. Rada bi malo razširila naše podjetje, da bi bilo še vedno družinsko, a da bi štelo med pet in deset zaposlenih. V tem primeru bi se lahko bolj posvetila pridobivanju poslov in vodenju, ob tem pa skrbela, da bi dobro funkcionirala tudi družina. Volanu se vsekakor ne bom odrekla. Prepričana sem, da bom še vedno odpeljala ali pripeljala kakšen tovor in kaj postorila z gradbenimi stroji. Ne morem pomagati, a to delo me sprošča in izjemno veseli ter v njem vedno uživam.« 

»Od lanskega poletja imamo novo pridobitev MAN-a TGS 26.480, s katerim sem zelo zadovoljna in z vožnjo prekucnika bom nadaljevala tudi v prihodnje.«

Hvala za pogovor, Nika, in veliko veselja pri delu z gradbenimi stroji in s tovornjaki, ter v življenju na splošno. S to pozitivno energijo, ki jo imate, ste obsojeni na uspeh!