Aljoša Breznik: Milijon kilometrov s Scanio

Za Scaniinim volanom je doslej poleg Aljoše sedel zgolj njegov šef, Tomaž Jerovčnik, pa še ta samo enkrat, ko sta šla skupaj na vožnjo. Med Aljoševim dopustom ali kakšno drugo odsotnostjo tovornjak stoji oziroma ga v tem času servisirajo. 

Dolgočasna zgodba

Vožnja v Rusijo je bila velika šola – tudi šola kuhanja na parkiriščih.Scania je teh sedem in pol let zvesto služila tako svojemu vozniku kot lastniku podjetja. V milijonu kilometrov bi človek pričakoval, da se bo zgodila vrsta okvar, a pri Aljoševi je seznam zelo kratek. Pri 200.000 prevoženih kilometrih se je začela turbina čudno oglašati in na rednem servisu v Ljubljani so jo brez komentarja zamenjali v garancijskem roku. V Italiji je odpovedal štirikrožni ventil, a so ugotovili, da je šlo za tovarniško napako. Pred kratkim so preventivno zamenjali sklopko, čeprav še ni kazala znakov popuščanja. Vsekakor je to ceneje doma, kot da tovornjak obstane v tujini. »To je tudi vse, kar je omembe vrednega,« pove Aljoša in nadaljuje, »doslej smo menjali le pnevmatike, a še te dokaj dolgo zdržijo. Tudi akumulatorja smo doslej zamenjali samo enkrat, ta tovornjak nam doslej res ni povzročal težav. Vedite, da smo motorju privoščili samo redne servise, vanj pa še nismo pogledali. Odpirali smo le pokrove za nalivanje olja in hladilne tekočine. Kot voznik sem tega zelo vesel, lastnik podjetja pa še toliko bolj. Tudi glede porabe goriva se ne pritožuje, saj se ta vrti med 27 in 28 l/100 km. Seveda bi lahko bila še malo nižja, saj imamo vsaj v eno smer lažji tovor. Toda vozimo na ravno takšne razdalje, da si ne moremo privoščiti hitrosti, nižje od 85 km/h. Velikokrat je potrebno tiščati do 89 km/h, da pridem na cilj pravočasno.« 

S še ne osemletno Scanio S500 je prevozil milijon kilometrov brez omembe vrednih nevšečnosti.

Voznik po naključju

Ta Scania je res dokaz švedske kakovosti, a zasluga za tako malo okvar gre v veliki meri vozniku. Aljoša je vsekakor izkušen voznik, ki je za volanom že od svojega devetnajstega leta. Da se je odločil za ta poklic, je botrovala mladostna izkušnja. Po osnovni šoli se je v Šolskem centru Velenje vpisal v progam elektrikar elektrotehnik in šolanje uspešno zaključil. Med enimi od počitnic ga je s seboj na 'furo' v Francijo vzel sosed iz Luč. Tako všeč mu je bilo, da se je odločil, da bo postal voznik. Skoraj na osemnajsti rojstni dan je opravil izpit kategorije B. Pol leta pozneje so mu v dovoljenje vpisali še kategorijo C, po naslednjih treh mesecih pa še kategorijo E. Takole pove: »V avtošoli sem vozil Mercedes-Benz 1317 s klasično prikolico, a tam se človek nauči predvsem vožnje po prometnih predpisih, ne pa natančnega manevriranja. Pri vzvratni vožnji je bilo dovolj, da sem tovornjak premaknil za njegovo dolžino, ne da bi prikolica 'pogledala ven'. Takoj po opravljenem izpitu sem začel voziti in v praksi spoznal, kako se obnaša poln tovornjak in kaj je to natančno manevriranje.«

Ko se je števec kilometrov obrnil na milijon, je Aljoša to dokumentiral (maj 2025).

Radles, d. o. o., in Marki transport

Za volan Scanie je prvič sedel pri Radlesu, d. o. o.Aljoša je takoj začel na špediciji. Kot novinec pri Radlesu, d. o. o., je vozil tovornjak, ki je bil takrat na voljo. Spoznal je predvsem tovornjake znamk Mercedes-Benz in MAN: »Tiste čase mi je bil bolj pri srcu MAN, saj so stari cestni mački rekli, da je to tovornjak za voznika, Mercedes pa za lastnika. Moje vožnje so vodile večinoma v Italijo, na Poljsko in Nemčijo. Pri obeh podjetjih sem sedel skoraj izključno v polpriklopnikih in tandemskih prikoličarjih.

Pomembna izkušnja zame kot mladega voznika je bila prva vožnja v Rusijo s Scanio 140 pri Radlesu. K sreči sem vozil v dvojni posadki in spoznal, da je tam vozniški kruh dosti trši kot v Evropi ter da je posameznik odvisen predvsem od sebe samega in svoje iznajdljivosti,« razloži Aljoša.

»Vozil sem tudi Magnuma, ki je bil ob predstavitvi glede udobja razred zase – prva kabina z ravnim podom in velik napredek pri znižanju ravni hrupa. Poleg tega je nudil veliko prostora za prtljago in opremo, saj je imel veliko več predalov kot drugi takratni tovornjaki. Vpetje kabine je bilo mehko in ko si zapeljal desno, je kabina šla levo. Ko si se ga navadil, pa je bil prva liga. Me prav nič ne preseneča, da jih še vedno srečujem na cesti.«

V Italiji so mi zaprli podjetje

»Ko so me na vožnjo v Italijo poslali s klasičnim prikoličarjem, me je bilo že doma strah, kako ga bom postavil na nakladalno rampo. Tistih nekaj nekajmetrskih 'rikvercanj' v avtošoli me ni oborožilo z ustreznim znanjem in trema je bila čisto upravičena. Pokazali so mi, kam naj vzvratno zapeljem in to sem počel tako dolgo, da sta skladiščnik in viličarist odšla domov. Ko mi je končno uspelo, sem prikolico odklopil in s tovornjakom zapeljal iz firme, zjutraj pa sem prikolico spet priključil – bolje, kakor da bi se še enkrat blamiral,« se s širokom nasmehom spominja Aljoša.

Pfeifer

Z dosti več izkušnjami se je zaposlil pri Pfeiferju, kjer se je še bolje spoznal in spoprijateljil s Scaniami. V tem podjetju je prevozil skoraj vso Evropo: »Samo v Grčiji, na Portugalskem in Norveškem še nisem bil. Če se le da, se izognem Franciji, saj imam od tam slabo izkušnjo. Zvečer sem šel spat, zjutraj pa se zbudil s praznim rezervoarjem. Poleg tega ne znam francosko, nemško in italijansko govorim tekoče, z angleščino pa se tudi dobro znajdem. Pri Pfeiferju je bil red, in tudi dobre tovornjake so imeli, tako da sem se tam dobro počutil. Potem pa mi je službo ponudil ženin bratranec Tomaž, kar je premaknilo jeziček na tehtnici.« 

Nehvaležno četrto mesto

Aljoša je s tovornjakom tudi tekmoval, in sicer leta 2012 na dogodku Young European Truck Driver – Iskanje najboljšega mladega voznika tovornjaka, v organizaciji Scanie. Teoretični del tekmovanja je bil v Ljubljani, praktični preizkus pa v Kozini: »Takrat sem vozil še pri Pfeiferju, kjer so naju s kolegom Alešem Weissom tudi prijavili. Z malo smole sem zasedel nehvaležno četrto mesto.«

»Tovornjaki so vedno bolj zmogljivi in 'nabildani' z elektronskimi pomočniki, ceste pa vedno boj natrpane – takšen rezultat dosežeš enkrat na pol leta. Mogoče!« meni Aljoša.

TTJ Transport

»V Tomaževem podjetju, s katerim sem v posrednem sorodu, sem tako že desetletje in zadnjih sedem let in pol vozim na začetku omenjeno Scanio. Pri Tomažu je na prvem mestu Volvo, tako da je večina od skupno dvajsetih tovornjakov v podjetju TTJ Transport te znamke. Poleg tega imamo pet Scanij in dva Renaulta.

Čeprav sta na fotografiji dve Scanii, v podjetju TTJ prevladujejo tovornjaki Volvo.

Podjetje s tradicijo

Lastnik in direktor podjetja TTJ, Tomaž Jerovčnik je o podjetju povedal: »Že moj oče je bil samostojni avtoprevoznik, ki je šel na svoje v času Jugoslavije (leta 1980). Sam sem podjetje prevzel pri svojih 23. letih (leta 2003), ko smo vozili že s tremi tovornjaki. Za majhne prevoznike je bila takrat največja težava priti do dovolilnic. Po vstopu v EU so se zadeve izboljšale, a danes se naša panoga vedno bolj birokratizira. Obenem se zaostruje konkurenca in poostruje nadzor. Kazni so visoke in njihova višina velikokrat preseže znesek, ki ga zaslužimo s prevozom. Delo za naše tovornjake iščemo in organiziramo sami, saj imamo svojo prometno pisarno, za vzdrževanje in popravila pa imamo pogodbenike.«

Tomaž skrbi, da vozni park redno obnavljamo, tako da je moja Scania trenutno najstarejše vozilo v TTJ. A zakaj bi jo menjali, dokler ne povzroča nobenih težav. Z njo vozim po vsej Evropi, največ po Nemčiji. Tam so kontrole redne in stroge, a policisti in druge uradne osebe so korektni, tako da imam najraje, da me ustavijo in kontrolirajo v Nemčiji (če me že morajo),« pravi Aljoša.

Narisan tahografski listič

»V časih, ko smo vozili še s tahografi na lističe, smo si še upali goljufati. Ko sem naletel na kontrolo, je starejši policist že ob prvem pogledu opazil, da mi na lističu manjka 100 kilometrov. Zagrozil mi je z veliko kaznijo in skesano sem priznal, da sem goljufal. Potem je vzel listič in ga vstavil v instrument za pregledovanje. Jasno mu je bilo, da sem goljufal, a ne, na kakšen način sem to naredil. Ko sem mu povedal, da sem za to uporabil šestilo, mi je kazen znižal na četrtino in mi svetoval, da naj tega ne počnem več, ker če me dobi naslednjič …,« z navihanim nasmehom pove Aljoša.

 »V sodobni logistiki se vedno mudi, a ob snežnem metežu vseeno velja počakati uro, dve ali tri in na koncu si na cilju hitreje, predvsem pa varneje,« pove izkušen voznik.

Velike spremembe v logistiki in pri tovornjakih

Kariero poklicnega voznika je Aljoša začel leta 1997, ko so vsi tovornjaki še imeli ročne menjalnike oziroma največ menjalnike EPS, kjer je bilo treba stiskati pedal sklopke in za pretikanje izbrati ustrezen trenutek. »Avtomatiziran menjalnik je vožnjo tovornjaka zelo poenostavil. Sam sem se z njim srečal že pri Radlesu v Scanii leta 2004. Prej je voznik moral biti na vožnjo popolnoma osredotočen, avtomatiziran menjalnik pa mu precej podpira lenobo. Sistemi so sedaj tako izpopolnjeni, da ročno poseganje skoraj ni več potrebno. V kombinaciji s pametnim tempomatom se je zadeva še dodatno izboljšala in večinoma vozim na ta način. Velik napredek predstavlja klimatska naprava, ki skrbi, da se voznik dobro počuti, tukaj mislim tudi na parkirno klimatsko napravo, zaradi katere se v tovornjaku bistveno bolje spočijem in naspim kot včasih. Velik napredek je pri varnostnih sistemih, a ti znajo biti dvorezni. Ne želim si, da bi mi tovornjak na vso moč zavrl, če imam naložen tovor ivernih ali mavčnih plošč, da ne govorim o vodovodnih ceveh, ki so navadno še malo namazane. Čeprav tovor pritrjujem tako, kot je treba, vem, da takšni materiali še vedno znajo zdrsniti.«

Ko je Aljoša začel voziti, navigacijskih sistemov sploh še ni bilo, do sedaj pa so jih zelo izpopolnili: »Menim, da bi med elektronskimi pomočniki navigacijo še najmanj pogrešal. Po 28 letih na evropskih cestah imam zemljevid glavnih prometnic tako ali tako v glavi, ampak samo zato, ker sem vozil še po kartah in na pamet. Če gledaš le v navigacijski zaslon, niti ne veš natančno, kje si bil. Ravno zaradi tega še danes občasno vzamem v roke karto. Seveda pri iskanju firme navigacijski sistem zelo pomaga.« 

Vozniški poklic je zahteven in terja različne napore, a Aljoša o drugi opciji, o drugačnem načinu življenja ne razmišlja. Ko človeku pride enkrat pod kožo …

Na koncu naš portretiranec pove še, da so se nekatere zadeve tudi poslabšale. Voznike danes veliko manj cenijo kot pred 30 leti, zaradi digitalizacije podatkov so roki vedno bolj napeti, po drugi strani je povsod premalo parkirišč, kontrole pa vse strožje. Vseeno vztraja v poklicu, ki ga ima nadvse rad.

Hvala za pogovor, Aljoša, in še veliko kilometrov brez okvar in nezgod vam želim.