Rudi Novak ml.: Samo da se pod mano vrtijo kolesa

Z njegovim očetom, Rudijem Novakom starejšim, sva bila včasih sokrajana – Družmirčana. Potem smo se razselili, saj so našo vašo vas spodkopali zaradi pridobivanja lignita v Šaleški dolini. Stike sva vseeno ohranila in z veseljem sem spremljal rast njihovega družinskega podjetja Virnek, d. o. o. (tako se je po domače reklo njihovi družmirski kmetiji). Ob kmetijstvu se je uspešen podjetnik začel ukvarjati z žagarstvom in dejavnost je pozneje razširil še na prevozništvo. Od okoli 40 tovornjakov v floti jih večina vozi v mednarodni špediciji, štirje pa so namenjeni prevozu hlodovine. V družinski posel je Rudi mlajši močno vpet že od otroštva.

Podjetje Virnek, d. o. o., vodita mama Sonja in oče Rudi starejši.

Kratkohlačni tehniški navdušenec

Rudi je rasel med stroji, in ti so ga prav tako od malega zanimali. Pri osmih letih je že obvladal domačega viličarja in še danes z veseljem skoči v njegovo kabino. Žagarstva ni brez prevozov lesa. Prvo tovorno vozilo, ki so ga pri Virneku podedovali še od starega očeta, je bil Mercedes-Benzov lahek tovornjak 518. Nato je oče kupil rabljenega Mercedesa 817 in za njim triosnega SK 2538. Prvi nov tovornjak pri hiši pa je bil vlačilec Mercedes-Benz Actros MP3, 1844, ki ga je na spletu našel takrat devetletni Rudi mlajši in od nakupa dalje pomagal pri njegovem osnovnem vzdrževanju. 

Od nekdaj je mladega Rudija zanimalo vse, kar pelje in ima motor: »Imel sem svoje mopede – preden sem bil star toliko, da bi se z njimi uradno smel voziti. Enako kot nad vožnjo sem bil navdušen nad 'šraufanjem'. Nisem popravljal samo svojih mopedov, ampak tudi tiste, s katerimi so se vozili sošolci, sosedje in prijatelji.«

Z viličarjem je znal delati že pri osmih letih in tudi sedaj vanj velikokrat sede.

Avtomehanik bom

Nikogar iz družine in iz kroga znancev Rudi ni presenetil, ko se je odločil, da se bo vpisal na Šolski center Velenje za poklic avtomehanika: »Šola mi je bila všeč. V prvi vrsti sem dobil osnove, tako da sem tam izvedel, kaj sem v praksi dejansko počel. Na primer, kako natanko delujejo motorji na notranje zgorevanje, kako se med njihovim delovanjem spreminja predvžig, zakaj je pomembno nastavljanje ventilov. Toda v šoli je bil poudarek na osebnih vozilih, ki pa še zdaleč niso bila v središču mojega zanimanja.«

Gokart

»Mislim, da sem bil v šestem razredu, ko sem si zelo želel gokart. Očeta sem prepričeval, da ga nujno potrebujem, on pa mi je rekel, naj si ga naredim. Šla sva v trgovino Kmetijske zadruge in tam sem kupil cevi. Na internetu sem našel rabljen motor, os, zavore in drugo opremo. Po spletu sem prav tako iskal, kako izdelati gokart in brez pravih načrtov sem zvaril okvir. Sedež pa je, če se prav spomnim, iz odslužene Alfe. V srednji šoli sem še precej zrasel, zato sem malo vozilo podaljšal – vzdolžne cevi sem zamenjal z daljšimi – tako da sem udobno sedel. Nikoli nisem dirkal, vozil sem se večinoma po domačem dvorišču – največkrat ob sobotah in nedeljah. Ravno pred nekaj dnevi sem stari gokart vzel iz šupe, saj moja fanta rasteta in bosta to vozilo nujno potrebovala,« z nasmehom pove Rudi, najmlajši Rudi pa medtem že navdušeno sede za volan zanj (pre)dolgega gokarta. Ali bodo rezali in varili, ali samo sedež pomaknili naprej.

Pri Virneku so za osnovno vzdrževanje svojih vozil skrbeli sami, za večje posege pa so jih vozili v Avtomehaniko Cotman v Kamnik. Z njihovimi storitvami so bili zelo zadovoljni, zato se je Rudi starejši pozanimal, ali bi njegovega sina vzeli na obvezno prakso. Rudi mlajši je tako šest mesecev delal v Kamniku in se ogromno naučil in o tem pove: »Šola ti da osnovno znanje, v tako sodobnem servisu, kakor je Cotmanov, pa pridobljeno znanje uporabiš v praksi. Ne samo uporabiš, pošteno ga nadgradiš. Po mojem mnenju je bilo najpomembnejše to, da sem se temeljito spoznal z diagnostiko, brez katere pri novih tovornjakih ne gre. Saj sem že doma menjal olje, filtre in podobne zadeve, a to je bil skok naprej in še danes sem vesel ter hvaležen za vse znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil. Doma sem nekaj časa skrbel za vzdrževanje vozil, potem ko sem postal voznik, pa na tem področju le še kaj malega postorim. Žal ni dovolj časa za vse.«

Še ko so imeli pri hiši ta Mercedes-Benz serije SK, je mali Rudi vedno hodil okoli njega.

Z avtom pri šestnajstih, s tovornjakom pri devetnajstih

Še bolj kot avtomehanika je malega Rudija veselila vožnja. Ker je bilo takrat to že mogoče, se je v avtošolo vpisal pri šestnajstih letih in potem do osemnajstega leta vozil s spremstvom.

Z bivalnikom po Evropi (pri sedemnajstih letih)

Rudi je po opravljenem praktičnem preizkusu avto vozil v spremstvu staršev in ko je inštruktorja vprašal, kje sme voziti, mu je ta odgovoril, da povsod. Na široko se nasmeji: »Med počitnicami smo najeli avtodom in se podali v Zahodno Evropo. Vso pot sem vozil jaz, saj je oče menil, da moram nabirati izkušnje. In v Parizu, verjemite, sem se veliko naučil. Potem smo nadaljevali proti Nizozemski in šele na avtocestnem počivališču blizu Amsterdama, me je prešinilo, kaj pa če moje dovoljenje za tujino ne velja. Inštruktor je kar umolknil, ko sem mu povedal, da sem prevozil vso Francijo in predlagal, naj sedem na sovozniški sedež, da ne bi imel težav s policijo. Čisto sem prebledel, a oče se ni dal motiti.

Hladen kot špricer je rekel: »Jebi ga, do sem si nas čisto lepo pripeljal in niti v Parizu nisi imel težav, tudi v Amsterdamu se boš znašel. Če ga ne boš lomil, te nihče ne bo ustavil. Če bi nas vseeno ustavili, se bomo pač delali neumne.«

Rudi je komaj čakal na izpit kategorije B, saj je bil pogoj, da se lahko loti še kategorij C in E Ker še ni štel 21 let, je moral obenem pridobiti kodo 95. Dan pozneje, ko je uspešno opravil izpit kategorije C, je pisal test za kategorijo E in naslednji dan že vozil prvo uro s tandemskim prikoličarjem. V dobrega pol leta je zbral vse potrebne papirje in postal poklicni voznik: »Jutro po opravljenem izpitu sem že pred peto zjutraj odpeljal z dvorišča z našim Actrosom MP3, s katerim sem sprva vozil. Ker sem bil kot avtomehanik v firmi 'deklica za vse', niti nisem imel možnosti, da bi vozil v mednarodni špediciji. Hitro so me s tovornjakom poslali v gozd in na začetku sem debla po kolovozih vozil z MAN-om TGX, pred štirimi leti pa sem dobil novega Mercedes-Benza Actrosa 2848, s katerim odtlej vozim.«

Actros MP2 je bil pri Virneku prvi nov tovornjak in kaže, da ga bodo obdržali tako dolgo, da bo postal starodobnik.

Če boš v nevarnosti, skoči iz kabine

»Oče je po eni strani vedno znal prisluhniti mojim željam, po drugi pa je zahteval red in naju s sestro nikoli ni (preveč) razvajal. Ko sem prišel domov z dovoljenjem kategorij C in E v žepu, mi je rekel: »Super, za jutri zjutraj te tamle čaka Actros. Ob šestih zjutraj moraš biti v Mežici, kjer boš naložil akumulatorje. Pa čez Sleme boš peljal, tam je najbližje in najhitreje.«

»Pogoltnil sem debel cmok. Za tja ni težav, saj bo tovornjak prazen, a nazaj bom imel na polprikolici naložen 24-tonski tovor in strm klanec tako navzgor kot navzdol, da o serpentinah niti ne govorim. Vseeno sem se nasmehnil in rekel, da ni problema, saj sem se izziva vseeno veselil. Drugače pa je bilo pri mami.«

Ta se je jezila na očeta, meni pa rekla: »Rudi, če bi bilo karkoli narobe, ti kar skoči iz kabine. Kaj ti pa oče za prvo vožnjo da tako zahtevno nalogo!«

V svojem delu uživam

»Rad imam vožnjo po asfaltu, a tista po gozdnih cestah je nekaj posebnega,« je začel Rudi mlajši in v isti sapi nadaljeval, »kakor vidite, je moj tovornjak v konfiguraciji 6×4. Tudi pozimi v večini primerov nimam težav, ker prednja os ni pogonska, natikanju verig se pa tudi pri 6×6 v snegu in blatu ni mogoče izogniti. Za takšno vozilo smo se čisto razumsko odločili. S prednjo pogonsko premo bi bil tovornjak višji za okoli 15 centimetrov – na takšen način pridobimo nekaj višine, kar je pomembno pri lažjem lesu. Obenem je težišče tovornjaka malenkost nižje. Naročili smo še ročni menjalnik, kar je treba dandanašnji doplačati. Pri tandemski prikolici smo izbrali daljše rudo, saj na ta način lahko kompozicijo pri obračanju ali drugem manevriranju 'zlomim' za kot večji od 90 stopinj. Če ne gre drugače, jo odklopim, dvignem z dvigalom na zadnji strani tovornjaka in jo tako obrnem.«

Vedno znova uživam, ko gledam strokovnjaka, kakršen je Rudi, s kakšno lahkoto in natančnostjo upravlja z dvigalom za debla.

Sprva je les vozil večinoma z Babnega polja, sedaj pa odhaja ponj na Koroško, Gorenjsko in v Zasavje, tako da v tamkajšnjih gozdovih pozna že skoraj vsako kozjo stezo: »Poleg transporta lesa sem zadolžen tudi za merjenje količin hlodovine, tako da sem na terenu praktično vsak dan. Ker je Virnek, d. o. o., družinsko podjetje, je jasno, da poprimem za vsako delo, kjer me potrebujejo. Tudi z vsemi stroji na žagi sem 'na ti', po potrebi pa uredim (s precej manjšim navdušenjem) tudi kakšno papirno zadevo.«

Rudi zelo dobro skrbi za svojega štiriletnega Arocsa, ki je za delo v gozdu dobro prilagojen.

Pozitiven pogled v prihodnost

»V našem podjetju še vedno delamo po kmečki logiki. Že ded je bil uspešen podjetnik – kmet, ki je šel s časom naprej in je vedno znal z denarjem. Nikoli ni jemal kreditov, vedno je investiral zgolj toliko, kolikor je zmogel. Tega se drži tudi oče in, kakor kaže, bo pri nas še dolgo tako. Če bi poslušali ekonomiste, bi delali drugače, a zakaj spreminjati formulo, ki se je doslej izkazala za uspešno,« razmišlja Rudi.

Ključe novega Actrosa je predstavnik Autocommerca predal mladi generaciji družinskega podjetja Virnek (od leve: J. Brudar, Rudi, žena Nuša in sestra Anja).

Po kratkem vdihu nadaljuje: »Mama in oče sta še trdno v sedlu in upam, da bosta svoje delo še dolgo tako z veseljem in učinkovito opravljala. V podjetju delava oba z mojo ženo Nušo. Vsekakor se tudi v prihodnje vidim v našem podjetju, a ko bo nastopil moj čas, si želim, da bi pri vodenju sodeloval s svojo sestro Anjo, s katero sva od malega odličen tim. Sam nisem pisarniški tip, njej pa gredo papirna opravila odlično od rok. Vse ima pod nadzorom: s svojo komunikacijsko spretnostjo skrbi, da so zadovoljni tako naši naročniki kot naši zaposleni, ki svoje delo zanesljivo in vestno opravljajo. Poleg tega zna stvari tudi hitro spremeniti in se prilagoditi vsaki situaciji. Nazadnje pa upam tudi, da bom imel srečo in bosta moja sinova želela ostati v družinskem podjetju, a o tem je še preuranjeno govoriti.«

Rudi sinova Rudija in Oskarja že iz plenic navaja na tovornjake.

Rudi, hvala za pogovor in veliko uspehov tako na cesti kot v poslu še naprej.