Schmitz CargobullSchmitz Cargobull v celoti prevzema Berger
22.05.2026 Schmitz Cargobull bo prevzel 100-odstotni delež družbe Berger Fahrzeugtechnik GmbH, potem ko so se delničarji slednje...
Navadno naše goste rubrike Zgodbe iz kabine iščemo pri prevoznikih, po forumih poklicnih voznikov, ali povabimo nam poznane posameznike. Boštjana Starca nam je s temi besedami predlagal direktor podjetja Megadom, Emil Benčina: »V prvi vrsti ga odlikuje dobra volja, saj je pravi dobrodušni medvedek. Vsi ga imamo radi in ga spoštujemo. Pozna ga večina šoferjev, ki na podoben način služijo svoj kruh. Ko ima čas, mu ni težko priskočiti na pomoč vsakemu izmed nas, je mojster za vse.«

Eden od razlogov direktorjevega pisanja je dejstvo, da je Boštjan v Megadom kot izkušen voznik prišel leta 2017 in oral ledino na področju mednarodnega transporta. V tem času je z dvema Mercedesoma Actros prevozil milijon kilometrov, kar so slavnostno obeležili. Boštjan ostaja za volanom in je začel z drugim milijonom.
S tem Actrosom je prevozil že 600.000 kilometrov, tako da je samo pri Megadomu za njim že več kot milijon kilometrov.
Boštjan se je izučil za mizarja, a že 28 let dela kot poklicni voznik. Še vedno uživa v delu z lesom.Tišler bomVozniki tovornjakov so velikokrat po osnovnem poklicu avtomehaniki ali imajo kakšen drug tehniški poklic, Boštjan pa je mizar. Na moje vprašanje, zakaj, je odgovoril: »Od nekdaj rad ustvarjam s svojimi rokami in les je za kaj takega hvaležen material. Poleg tega sem iskal šolo blizu doma. Živim v Žlebiču, v bližini Ribnice, šola za mizarje pa je v Kočevju. Ko sem se izučil, sem dobil delo v Inlesu in tam dve leti izdeloval okna in vrata. Z delom sem bil zadovoljen, saj veste, kako lepo les diši. Vmes sem odslužil obvezen vojaški rok v Slovenski vojski in pri dvajsetih letih pridobil vozniško dovoljenje kategorij C in E.
Mizarstvo še zdaleč ni bila edina zadeva, ki bi ga zanimala: »Že od petega razreda sem navdušen nad tovornjaki. Moj stric je bil prevoznik in me je občasno vzel s seboj na vožnjo, ob sobotah pa sva mu z bratom pomagala prat tovornjake. Najboljša stvar pri tem je bila, da je bilo treba tovornjak, potem ko sva oprala eno stran, obrniti. Večkrat sva se sporekla, katerega bo doletela ta sreča. Ko sem opravil vozniški izpit, sem poiskal delo poklicnega voznika. Pri Bartolu sem začel z Mercedes-Benzom 1113. Z njim sem čisto na sever Nemčije vozil okna in vrata. Hitro sem se naučil, da blaga ni vedno mogoče pripeljati čisto do naročnikovih vrat. Potem sem zamenjal več delodajalcev – sporazumno – nikoli nisem podiral mostov za seboj.«
'Zakajlal' sem se»Po učni dobi na Mercedesu 1113 so me pri Bartolu občasno poslali v Nemčijo s polpriklopnikom Scania 113. Ko sem se hotel pripeljati do naslovnika, sam se zagozdil v gosto pozidani vasi. Nisem mogel ne naprej ne nazaj. Zbrala se je gruča vaščanov, ki so se jezili name. Potem je nekdo odrezal, da bo poklical policijo. In jo je. K sreči! Policist mi je pomagal, da sem se s tovornjakom izvlekel iz ožine in mi ni napisal kazni. Od takrat dalje se raje prej prepričam, ali je z velikim tovornjakom mogoče pripeljati čisto do kupca.« |
Njegov naslednji delodajalec, pri katerem je ostal devet let, je bil Štupica transport: »Tam sem začel voziti z MAN-om F90, model 422, ki me je navdušil. Nato sem presedlal na MAN-a 361. Čeprav je bil star, je bil odličen tovornjak, ki mi je bil posebej pri srcu. Nazadnje sem dobil novega MAN-a TGA s 460 konjskimi močmi, ki je bil res tovornjak po meri voznika. Potem sem se zaposlil v podjetju Zobec transport, kjer sem spet pristal za MAN-ovim volanom, nato so mi dali Volva FH 460, ki je bil dober tovornjak, a meni je bil bližji MAN in to željo so mi uresničili, tako sem spet dobil 'Bavarca' TGX. Imel je nizko kabino, katere vetrobran je bil manjši, zato se je notranjost manj segrevala. Zaradi manjše prostornine se je kabina hitreje segrela in ohladila, predvsem pa se je zaradi manjše mase manj zibala. Super!«
Pred Boštjanovim MAN-om TGA stoji njegov sedanji direktor. Ko je bil Benčina še trgovski potnik pri Merkurju, je vzel dopust, da je Boštjana nadomeščal za volanom ob njegovi odsotnosti.
To pa je bilo 'nobel'»Prvi tovornjak s posodobljenim upravljanjem, ki sem ga vozil, je bil MAN TGA 460. Sklopko je bilo treba stisniti samo za speljevanje, za pretikanje pa sem za aktiviranje sklopke samo pritisniti gumb na prestavni ročici. Menjalnik je bil sicer znan ZF-ov izdelek z 8 prestavami in s polovičkami. Takrat je bil to lep napredek,« se spominja Boštjan. |
Lastnik podjetja mu je leta 2017 dejal, da s poslom slabo kaže in če le ima priložnost, naj si najde drugo službo.
Pri Zobcu je vozil dva MAN-a in Volva LH. Boštjan pove, da je imel Volvo za tiste čase vrhunski paket dodatne opreme.
Ponudba direktorja Megadoma je prišla ob pravem času in Boštjan jo je z veseljem sprejel. Z Emilom sta šla izbrat nov tovornjak za vožnjo na dolge proge: »Šef Benčina ni MAN-ov človek, ampak Mercedesov. Torej smo izbrali Mercedesa MP4. Sprva nisem bil najbolj navdušen, a tovornjak se je izkazal za odličnega. Z njim sem prevozil dobrega pol milijona kilometrov. Pravzaprav je bilo dolgočasno, saj ni šlo nič narobe.
Gonimo jih, a redno servisiramo»Naši tovornjaki se veliko 'vrtijo', sam tedensko zlepa ne prevozim manj kot 3.000 kilometrov. Ker imamo v podjetju zgolj šest tovornjakov, nimamo lastne delavnice in njihovo vzdrževanje zaupamo Autocommerčevemu servisu. Tja jih vozimo vsakih 60.000 prevoženih kilometrov. Fantje se nam časovno prilagodijo, ne opravijo zgolj predpisanih opravil, ampak poskrbijo tudi, da določene dele tudi preventivno zamenjajo,« poudari Boštjan. |
Boštjan je pri svojem delu pedanten, hiter in učinkovit. Najprej odpre zadnji konec in potem postopoma vso polprikolico.
Po treh letih sem dobil novega Actrosa MP 5, s katerim sem doslej prevozil 600.000 kilometrov in prav tako dobro služi kot njegov predhodnik. Toda za tega imam vsaj zanimivo zgodbo, saj mi je enkrat obstal.«
Drago 'štukanje' kablaV Nemčiji mu je med vožnjo po avtocesti nehal prestavljati menjalnik. Ko je ugasnil motor, tovornjak ni več vžgal: »K sreči sem uspel zapeljati v nišo na robu avtoceste. Posvetoval sem se z direktorjem in avtomehanikom ter marsikaj preveril, a okvare nisem našel. Iz Slovenije so mi pripeljali nadomesten tovornjak, mojega pa naložili na prikolico, kar je bilo najbrž ceneje, kot če bi plačali nemško vleko in servis. Doma so po treh urah napako našli: pri dviganju kabine se je tanek kabel drgnil in se med vožnjo pretrgal. Poseg je zahteval le spajkalnik in požirko (izolacija) in sam po sebi ni bil vreden več kot nekaj minut dela, prevoz tovornjaka s prikolico pa stane veliko. Ko bi človek vedel!« |
Direktor je Boštjanu večkrat rekel, da bodo proslavili, ko bo za Megadom prevozil milijon kilometrov: »V podjetju sem povedal, da sem z Actrosoma prevozil milijon kilometrov in nič se ni zgodilo. Menil sem, da je direktor pozabil na obljubo in zadevo odmislil. Ko sem se konec tedna pripeljal v podjetje, nisem mogel verjeti svojim očem. Pripravili so mi sprejem, vreden predsednika države. Tam je bil direktor, z njim pa sodelavke in sodelavci – tako vozniki kot trgovci in pisarniški. Vsega je bilo, le rdeča preproga je manjkala. Pri Megadomu mi je najbolj všeč, da imamo sodelavci med seboj izjemno dobre odnose in skrbno varovano presenečenje je moj odnos do vseh in dobro počutje v podjetju še okrepilo.«
Ne le s sprejemom, Boštjana so pri Megadomu presenetili tudi z diplomo po milijonu prevoženih kilometrov.
Z Boštjanom sva se dobila v trgovskem podjetju Njiva v Ložnici pri Žalcu, kamor je iz Nemčije pripeljal 25 ton vrtne zemlje. Med izstopanjem iz kabine je vodji skladišča izročil papirje in že odpiral ponjavo, ki jo je minuto zatem že odprl in odstranil zadnji steber 'rušta' ter letve, da niso izgubljali časa. Medtem ko je viličarist odstranjeval paleto za paleto je Boštjan sproti ravnal 'gurtne' in jih obešal na svoja mesta. Takoj ko je bil keson prazen, je že pometal in v desetih minutah zaprl ponjavo, kar je komentiral: »Danes vse teče tako hitro, da moraš na nakladanje priti s pripravljenim tovornjakom. Časa je dovolj le za odprtje ponjave. Potem je treba tovor varno pritrditi in če imaš vse pripravljeno je delo čisto enostavno.«
Tovornjak mora biti takoj pripravljen za novi tovor – trakovi za pritrjevanje so obešeni na svojem mestu, dno pa pometeno.
Zanimalo me je, kako hitro vozi, in povedal je, da zlasti po Nemčiji blizu 90 km/h: »Razdalje so tako dolge, da je najbolje voziti tako hitro. Če ne bi bilo stalnih zastojev, bi lahko vozil počasneje. Da se čim bolj izognem gneči, grem navadno na pot ob dveh zjutraj. Vozim po priporočilih proizvajalcev tovornjakov. Hitro dosežem potovalno hitrosti in jo potem skušam enakomerno držati. Po Nemčiji to gre, saj je prehitevanje s tovornjaki večinoma dovoljeno, pri nas pa je sedaj enakomerna hitrost odvisna od tistih, ki vozijo pred teboj. Poraba goriva je zelo pomembna in vsi jo skrbno spremljamo. Z mojim načinom vožnje Actrosa 'držim' pri okoli 26,9 l/100 km. Redno vozim na Nizozemsko, tam navadno opravim še kakšno kabotažo do Nemčije, od tam pa domov. Do Nizozemske je tovor praviloma lažji, vse drugo pa je večinoma 24 do 25 ton. S praznim tovornjakom navadno prevozim manj kot 200 kilometrov. Večkrat se mi zgodi – tako kot vsem, da bi mi dodatna ura rešila 'furo'. A dodatna ura zna biti draga.«
»S tovornjakom je treba živahno speljati, potem pa vzdrževati enakomerno hitrost,« poudarja Boštjan.
Nadure so drage»Katero koli delo človek opravlja, lahko naredi kakšno naduro. In nadrejeni so tega veseli, sploh če gre za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Zaposleni so za nadure dodatno plačani – in to bolje kot za redno delo. Če si voznik, je vse drugače. Edino v našem poklicu si za vsako naduro kaznovan – kaj naduro že za nekaj minut,« slabovoljno pove Boštjan in podčrta: »Za večino voznikovih napak pa nato kazen doleti še podjetje!« |
Na koncu me je zanimalo, kakšne so njegove zimske izkušnje, pa je odgovoril. »Kadar je cestišče zasneženo, je naglica še toliko slabša. S tovornjakom hitro narediš zastoj ali še kaj hujšega. Ko se zadeve dovolj poslabšajo, se ustavim in počakam. Zlepa ne minejo več kot tri ure in lahko odpeljem. Tovornjak je vreden dobrih 100.000 evrov, na njem je tovor, katerega cena je hitro šestmestna. Bolje zamuditi tri ure, ali tudi cel 'šiht', kot nikoli priti na cilj.«
Zelo bi se razveselil, če bi ga kdo vsaj za teden dni povabil v kabino takšnega Kenwortha, a tudi v Actrosu ničesar ne pogreša in tako bo verjetno do 'penzije'.
Na koncu se vrnimo na začetek tega pisanja, kjer je direktor poudaril, da je Boštjan mojster za vse. »Ja, mizarstvo je ostalo moja ljubezen in konec tedna, ko zapustim kabino, komaj čakam, da primem v roke les in ga oblikujem. Naučil sem se delati tudi s kovinami in z veseljem se poigram s 'fleksom' in varilnim aparatom. Tudi zidarska in pleskarska dela mi niso tuja, zato doma vse večinoma postorim sam. Vodovodarja in električarja mi prav tako ni treba klicati za vsako malenkost,« z nalezljivim nasmehom pove Boštjan.
Iz zanesljivih virov so mi prišepnili, da je Boštjan tudi odličen amaterski mesar in bojda so njegove klobase zelo dobre. Tega vsekakor ne verjamem na besedo (moram jih pokusiti). Boštjan, hvala, da ste z menoj in našimi bralci delili svojo zgodbo in veliko sreče na cesti ter užitkov v vseh vaših hobijih in družini!
Če si žena zaželi nov jedilni kot, ga Boštjan pač naredi – in to takšnega, kakršnega se v trgovini ne da kupiti.