Od TAM-a 75 T 5 do »pravega« tovornjaka

Enes Draganović je med prevozniki znano ime. Ne le med prevozniki, tudi med tistimi, ki k njemu vozijo avtomobile na tehnični pregled. V njegovih delavnicah poskrbijo za vse popravila potrebne tovornjake. Priimek Draganović poznajo tudi ljubitelji oktanskih športov, saj je Enes uspešno dirkal na cestnohitrostnih dirkah, s tovornjaki pa sta tekmovala tako Enes kot njegov sin, Alen.

44-45dra-01e-resize
Prvi pravi kamion je bil MAN 361, ki ga je kupil starega sedem let s prevoženimi 800.000 kilometri.

V zadnjem času je Enes vstopil še med hotelirje. Pestro, kajne? In možakar je začetku junija srečal Abrahama. Kaj človeku njegovega kova podariti za 50. rojstni dan? Starodobni kamion? Dobra ideja!

Od TAM-a 75 T 5 do »pravega« tovornjaka
Enes je po vrnitvi iz vojske kratek čas vozil tovornjak pri očetu, potem pa odšel na svoje. Leta 1991 je kupil rabljeni TAM-ov povišani in podaljšani furgon, s katerim je vozil večinoma po Jugoslaviji – tudi v vojnem času. Nadomestil ga je s precej udobnejšo Zastavo. Ampak prvi pravi kamion je bil MAN 361, ki ga je kupil starega sedem let s prevoženimi 800.000 kilometri. Kljub temu je bil tako zanesljiv, da si je z njim upal voziti v Rusijo. V dveh letih je zaslužil toliko, da je kupil še model F 90 (362), »stari« pa je pri njem vozil še dve leti. Potem ga je prodal in za njim se je izgubila sled. Ampak, bil je prvi pravi kamion in tega se stari vozniki spominjamo vsaj tako dobro kot prve ljubezni.

Oglati MAN za dve desetletji

Na frankfurtskem avtomobilskem salonu so leta 1967 pri MAN-u pokazali novo trambus kabino, razvito v sodelovanju s francoskim Saviemom. V primerjavi s predhodno je bila dosti bolj ravnih linij. V proizvodnji je z manjšimi in tudi večjimi spremembami ostala dve desetletji. Največja je bila njena razširitev proti koncu serije, a čisto novo kabino je dobila šele linija F 90 – junija 1986. Draganovićev MAN je med zadnjimi svoje vrste in ga poganja motor D 28 (vrtina valja 128 mm). V tistem obdobju je bil to najmočnejši MAN-ov motor, saj so osemvaljnike nehali proizvajati. Pri slovenskih prevoznikih so bili MAN-i 361 zelo priljubljeni. Imela so jih skoraj vsa podjetja, le pri Intereuropi so vztrajali na modelu 281. Veljali so za trpežne, saj so jih velika podjetja gnala od 800.000 in tudi več kot milijon kilometrov ter jih nato prodala »privatnikom«. Poleg tega so bili še dokaj varčni, saj so porabili med 30 do 35 l/100 km, lahko tudi manj.

Ga bomo že našli
Tako je mislil sin, ko je pred dvema letoma začel po vsej Evropi iskati ustrezen tovornjak. Pa ni bilo tako enostavno. Čeprav jih je bilo pred dvema desetletjema kot listja in trave, je MAN-a 361 težko najti – sploh v dobrem stanju. Po več kot letu dni je stvar prepustil bratom Fišer. Njihovo podjetje FIŠ po vsej Evropi išče tovornjake za različne kupce. Pa tudi ni šlo gladko. Pred slabega pol leta so v Srbiji našli MAN-a 361, ki je vozil še vsak dan. In so ga pripeljali. Ampak »v delo« so ga lahko vzeli šele 9. marca – natanko tri mesece pred očetovim rojstnim dnem.

V tridesetih letih se očetu nikoli nisem zlagal … 
»V tridesetih letih se očetu nikoli nisem zlagal, zdaj pa tri mesece dan za dnem. Ne le lagal, živel sem praktično v ilegali. Čeprav imamo doma vse za obnovo vozila, kakršen je ta MAN, smo ga morali skriti. Najprej smo ga popolnoma razstavili in posamezne dele pripravljali po vsej Sloveniji. Zelo pomembno delo je imela mama – poleg financ je skrbela, da je očeta vsak konec tedna kam odpeljala in je ekipa lahko delala. Kabina je bila na prvi pogled videti dobro, a smo jo veliko varili. Motor smo odprli in zamenjali vse, kar je bilo potrebno. Vgradili smo novi turbinski polnilnik, seveda bi bil greh, če ne bi zamenjali sklopke. Znotraj smo pazili na izvirnost. K sreči sem našel oba nova sedeža, preoblečena z ustreznim blagom. Armaturo smo odstranili in očistili instrument za instrumentom. Seveda smo nekatere plastične dele z armature po več kot 30 letih uporabe morali na novo pobarvati. Praktično nov je zavorni sistem in tudi zračne blazine pogonske osi so nove. Prav vsak del, ki je na vozilu, smo pregledali in preverili, na novo pobarvali ter spet vgradili. Še zdaj ne morem verjeti, da nam je uspelo v tako kratkem času in da oče ni nič posumil. Presenečenje je bilo popolno,« pove Alen.

Za kratek čas sem se pomladil za 30 let
Ko sem se vzpel v kabino, so se mi kolena zašibila, kurjo kožo imam pa še zdajle, ko o tem pišem. MAN je bil prvi tovornjak, ki sem ga vozil »za kruh«. Sicer je bil model 281, ampak z enakim menjalnikom ZF. Tudi notranjost kabine je bila enaka, vključno z rjavimi vratnimi oblogami. Menjalnik teče tako, kot je včasih, ne ravno najmehkeje, a natančno. Armaturna plošča je videti nova, sedeža sta dejansko nova. Le talna in strešna obloga kažeta nekaj »bojnih« ran. Vožnja je presenetljivo udobna, čeprav je kabina vzmetena le zadaj. Prestave so razporejene v dva H-ja. Levo so počasne, desno hitre. Če hočete iz enega H-ja v drugega, je treba prestavno ročico »klofutniti«. Pod ročajem je stikalo za izbiro počasnih in hitrih prestav. Vse brezhibno deluje, le pri hladnem olju v menjalniku, gre ročica malo težje v sedmo prestavo. Po dolžini in širini se stara kabina od aktualnih bistveno razlikuje. Drugače je pri višini in prtljažnem prostoru. Tudi klimatske naprave ni in v kabino je motor dosti bolj slišati. Ampak, kako lepo poje! Takrat so se motorji še hitreje vrteli in samo zaradi tega, da sem njegovo razgrajanje še bolj slišal, sem ves čas vozil z odprto šipo (zob me bo že nehal boleti). Fantje, iskrene čestitke! Veliko delo ste opravili! Se priporočam še za kakšen krog.


Fotogalerija