Matej Ferencek-Pajo: Po očetovih stopinjah

Dobila sva se na Inini bencinski črpalki v Lipovcih (med Mursko Soboto in Beltinci). Ni šlo pred peto popoldan, saj je bil ves dopoldan za volanom. Na črpalko se je pripeljal s svojim Ivecom, s katerim je vlekel klasično prijateljevo polprikolico s ponjavo, ki so jo malo prej naložili, da bo naslednji dan tovor odpeljal v Hrastnik.

Elektrotehniška šola

»Očitno sem bil za naftne vplive bolj dojemljiv kot moj starejši brat, ki ga je oče tudi jemal s seboj na fure. Nikoli nisem pomislil, da bi v življenju počel kaj drugega, kot vozil tovornjak. To bi počel že prej, a kaj ko moraš dopolniti 18 let,« Matej nadaljuje svojo zgodbo. 

Po osnovni šoli se je vpisal na elektrotehniško šolo in po štirih letih maturiral ter dobil naziv elektrotehnik-elektronik. Šola mu še zdaleč ni 'pobrala' vsega časa, zato je ob njej počel še druge stvari: »Takrat so pri nas začeli kupovati hiše Angleži. Ker so prihajali zgolj občasno, so potrebovali pomoč. Vse sem delal – kosil travo, pomagal pri popravilu stavb, urejeval poti, ali jim kaj malega postoril z mini bagrom. Nič mi ni manjkalo, saj sem za takratne moje potrebe odlično zaslužil. Seveda sem ob tem delal tudi na naši mali kmetiji.« 

Oče, ki je vozil tega Mercedes-Benza 2224, je kriv, da je sin postal voznik.

Ni dvoma: šofer bom

Želja po vožnji je z leti samo še rasla. Matej pove, da se je za to dokončno odločil pri šestnajstih. Oče Štefan ga je vzel s seboj na vožnjo v Koper in Ljubljano. Na poti nazaj sta se ustavila v Tepanjah in tam ga je vprašal: »Ali bi poskusil malo peljati po avtocesti?«

»Samo skočil sem iz kabine in stekel na vozniško stran. To je bilo noro. Po Pomurki sem do takrat ničkolikokrat prestavljal tovornjake drugih voznikov brez težav tudi na rampo. Avtocesta je bila čisto druga pesem. Tovornjak je požiral kilometre in se pri tem rahlo zibal, motor je enakomerno brnel. To bom počel in nič drugega,« si je takrat rekel mladenič. 

»Še bolj sem se navdušil, ko me je v tretjem letniku na tedensko furo vzel Jernej Törnar, takrat že izkušen voznik, sedaj pa vozniška legenda, s seboj sta me poleg očeta jemala tudi Srečko Kuhar in Mario Balažic,« še doda.

Eden izmed starejših tovornjakov, ki jih je Matej postavljal na rampo znotraj Pomurke še brez izpita – Mercedes-Benz 2228 NG.

Kdo od tvojih bližnjih je šofer?

Že 11. ura v avtošoli je bila izpitna vožnja. Odpeljal sem, kakor mi je naročal član izpitne komisije in dobro mi je šlo. Potem sem zapeljal nazaj na izhodišče in povedal mi je, da sem pokazal dovolj znanja, da sem uspešno opravil izpit, na koncu pa me je vprašal: »Kdo od tvojih bližnjih je šofer?« »Oče, zakaj je pa to pomembno?« sem odgovoril z vprašanjem. »Takole te pa niso v teh nekaj urah naučili voziti v avtošoli, kot beli dan je jasno, da si že prej vozil,« se je namuznil član komisije.

Jernej Törnar je vozil pri Intereuropi in Mateja je vzel s seboj na prvo tedensko vožnjo.Ko je leta 2008 Matej postal polnoleten, je računal, da bo do vozniškega izpita kategorije C prišel skozi Zavod za zaposlovanje, a je bilo to zanj prepočasi. Preštel je denar in ugotovil, da mu ga nekaj manjka. Tisto je primaknil oče in septembra je imel v rokah vozniško dovoljenje.  

Zdaj pa na delo

To je bilo lažje reči kot storiti. Leta 2008 je bila gospodarska kriza in nihče ni iskal voznikov (zgolj) kategorije C in brez delovnih izkušenj. Da bi se še kaj naučil, je nekajkrat šel pomagat očetu, potem pa se mu je nasmehnila sreča: »Številka 13 zame ni nesrečna, saj sem prvo pogodbo o delu podpisal 13. decembra tistega leta. Zaposlili so me pri podjetju 13 M s Cankove in mi zaupali solo hladilnik, s katerim sem razvažal meso po Sloveniji, občasno pa so me poslali po meso v Avstrijo in tudi na Poljsko. Februarja 2009 sem opravil še izpit kategorije E in pridobil certifikat NPK. Takoj potem so me dali za volan klasičnega prikoličarja, s katerim sem se srečal prvič. Že tukaj sem dobil vzdevek Pajo, ko sem s sodelavcem Sandijem šel prvič na Poljsko. Šef je namreč ugotovil, da sta s Sandijem kot Pajo in Jare (Pavle Vujisić in Miodrag Petrović Čkalja) iz serije Kamiondžije. Po šestih mesecih sem zamenjal delodajalca, saj mi je delo ponudil Miro Berke iz Gradišča, pri katerem je vozil moj oče.«

Actros MP1 je bil prvi polpriklopnik, ki ga je zadolžil v podjetju Mira Berketa in kot začetnik v vožnji z njim brezmejno užival.

Sodelavec z očetom

»To je bilo zame eno najlepših obdobij. Z očetom nisva vozila skupaj, ampak vsak svoj tovornjak. Bila sva kolega, sodelavca in prijatelja. Le tu in tam je izkoristil, da sem namesto njega naložil kakšne palete in gajbice. Nič ni bilo narobe, saj sem sam pri dvajsetih to dosti lažje storil kot on. Vozil sem vse, kar so mi naročili – od solo tovornjaka in prikoličarja do polprikoličarja. Tudi pri Berketu sem vozil hladilnik – najraje na dolge proge, na sever Nemčije, v Belgijo in na Nizozemsko. Na vožnje sem se podajal v paru s Francem Kerčmarjem, s katerim sva se odlično razumela in si zaupala – zaupanje je temelj za delovanje dvojne posadke,« razloži Matej.

S tovornjaki je rasel in obvlada vsa opravila okoli njih.

Fure so bile prekratke

»Čeprav sem vozil tudi na dolge proge, je bilo to zame, lačnega vožnje, premalo. Želel sem več špedicije in se zato zaposlil v podjetju Murska Trans. Po polpriklopniku sem pristal na klasičnem prikoličarju, in potem napredoval do Actrosa s kabino MegaSpace in tandemsko prikolico. Bil je črn, tudi cerade so bile črne barve. Zelo nobel je bil,« z nostalgijo pove Matej. Tam je vozil večinoma v Avstrijo in Nemčijo, občasno pa v Francijo in Italijo. Kolesa so se ves čas vrtela in bil je zadovoljen, a leta 2014 je dobil mamljivo ponudbo.

Med pavzo z najboljšim srednješolskim prijateljem, Renejem Karasom, s katerim sta že v šolskih klopeh sanjarila o vožnji tovornjaka – s črnim Actrosom MP2.

Ko se je oče upokojil, mu je Matej večkrat vrnil uslugo in ga vzel s seboj na vožnjo ter mu tu in tam odstopil volan – ta fotografija je s Slovaškega.Sedem let pri K-transu

Takrat so bili pri K-Transu v Noršincih predvsem trgovsko podjetje, ki je kupovalo in prodajalo rabljene tovornjake. Vozili so samo z enim in to delo je lastnik ponudil Mateju.

»To je bil zame izziv, saj sem bil odvisen samo od avstrijskega špediterja in sebe – skoraj tako, kot da bi bil zasebni prevoznik. Prijatelji so me zbadali, da sem šel s konja na osla, saj sem se iz enega najlepših in najbolje opremljenih Actrosov presedel v opuljenega Axorja. Čeprav je bil tovornjak slabši, se zaradi dobrih fur in poštenega plačila nisem nič pritoževal. Po osmih mesecih sem dobil relativno dobro ohranjenega Iveca Stralisa EEV, ki mi je dal vetra. Kar naprej je odpovedoval. Nazadnje smo ga peljali na servis v Avstrijo, kjer so ugotovili, da je razpadel katalizator – verjetno zato, ker so avto pri prvem lastniku prevrnili in je vanj steklo olje. A tudi potem so se vrstile okvare. Na cestninsko postajo na vrhu Rebernic, recimo, sem pripeljal kot strela, med plačevanjem cestnine pa mi je računalnik že 'vrgel' v pomožni program in sem se po avtocesti vlekel 60 km/h,« Matej počasi zajame zrak.

Axor tretje generacije je bil za Mateja glede udobja stopnička navzdol, glede novih izkušenj pa velik napredek.

Ti si Google Translate

Predpogoj, da je dobil delo pri K-Transu, je bilo znanje nemškega jezika. Tega dobro obvlada, tudi angleščino govori tekoče, srbščina in hrvaščina Prekmurcem ne predstavljata nobene težave, naučil se je nekaj italijanskih besed in tudi Francozi ga ne morejo kar prodati. Svojo avstrijsko špediterko pa je najbolj navdušil s svojim polomljenim znanjem madžarščine, saj tudi tam nikoli ni imel težav. Pri enem izmed njegovih obiskov na sedežu špedicije mu je rekla: »Matej, hudiča, ti si vendar Google Translate na dveh nogah.« 

Po Stralisu mu je šef privoščil Actrosa in življenje je postalo spet lepše. Pripravil mu je lepo presenečenje, saj je nanj dal priviti tablice po naročilu MS PAJO. Tega je vozil do poletja 2016, nato pa je dobil drugega Iveca.

Pet litrov bencina in vžigalice

Šef me je poklical v pisarno in mi povedal: »Po dopustu dobiš nov tovornjak.« »Lepo, katerega pa,« sem bil radoveden. »Stralis bo,« je povedal.

»Veš kaj, s seboj bom imel 5-litrsko kanto bencina in vžigalice. Če me bo tako zafrkaval, kakor me je prvi Iveco, ga bom polili in zažgal,« sem slabovoljno odvrni. Toda tovornjak mi ni povzročal nobenih težav in letel je kot sneta sekira. Ne vem kolikokrat sem moral vzeti te besede nazaj in tudi sedaj – v svojem podjetju vozim Iveca,« z nasmehom zaključi Pajo. 

Z rdečim Ivecom je Matej imel hujšo nesrečo v megli v Avstriji, a jo je k sreči odnesel brez večjih poškodb. Po tem Stralisu je pri K-Transu vozil še dva.

»Po začetnem šoku (po moje sem imel krvni tlak 300/200) sem se pomiril. Tudi naslednji je bil Iveco in na mojo željo so ga pobarvali z bordo rdečim kovinskim lakom in je bil resnično lep tovornjak. Ta je imel ZF-ov 12-stopenjski menjalnik in je ves čas brezhibno delal. Vozil sem od Poljske do Portugalske, prevozil vso severno Evropo in Balkan. Začel sem s ceradarjem, zaključil pa spet s hladilnikom. Nato sem dal odpoved – šefu sem že nekaj let prej povedal, da bom od njega šel samo na svoje,« in tako je tudi storil. 

Sčasoma mu je Iveco prirasel k srcu in tudi v svojem podjetju vozi z njim.

Anja je Matejeva boljša polovica in v kabini navadno sopotnica, tokrat pa je pozirala za volanom in mladi podjetnik bi bil vesel, če bi se mu takole pridružila.Zares na svojem

»Od leta 2021 sem zasebni prevoznik. Začel sem s prekucnikom – že zaradi tega, da sem bližje doma, če se kaj primeri in da imam tudi nižje stroške. Ne morem se pritoževati, kar dobro mi gre ob dveh 'kiprcah' počasi gledam, da bi kupil še klasično polprikolico s cerado. Glede na moje odlične izkušnje z zadnjim Ivecom pri K-transu sem pri Benussiju kupil rabljenega Stralisa z ročnim 8-stopenjskim menjalnikom s polovičkami, ki se k prekucniku odlično poda. Pri Klautu, kjer je prevozil 400.000 kilometrov, so zanj dobro skrbeli, tako da z njim doslej pri 250.000 kilometrih nisem imel težav. Naj le tako ostane, saj se tudi v prihodnje ne vidim drugje kot za volanom,« Pajo z vedrim tonom zaključi pogovor.

'Strojni krožek'

»Sam imam ob Ivecu dve polprikolici – enostrani prekucnik za prevoz peska in tristranega za prevoz žita. To so prevozi, ki so vsaj deloma sezonskega značaja. Prevozniki Robert Gazdag, Tomaž Žižek in moja malenkost smo prijatelji, ki si med seboj pomagamo – menjamo polprikolice ali namesto kolega odpeljemo tovor. Da delaš na takšen način, je potrebna velika mera zaupanja in mi smo si jo zgradili ter uspešno sodelujemo.«  

»V prihodnost gledam z optimizmom, in če bo vse prav, mislim na cesti vztrajati do upokojitve,« pravi Matej.