Klemen Knez - Lovec na izzive

Ob dogovorjeni uri sem prišel na parkirišče podjetja Dvig na Letališki cesti v Ljubljani in tam me je Klemen že čakal ob svojem bleščečem rumenem MAN-u, na katerega je postavljeno dvigalo znamke Palfinger. Ni stal križem rok, ampak je brisal aluminijasta platišča in me ogovoril: »Pozdravljeni, sem izkoristil ta čas, da sem malo obrisal platišča, tako lepo je videti, če se svetijo.«

Klemen mi je v živo pokazal, kako deluje dvigalo. Začel je s postavljanjem opornih nog.

V poslu od devetnajstega leta

»Rodil sem se na kmetiji in odkar pomnim, sem bil na traktorjih. Še ko nisem segel do pedal, me je oče vzel na kolena. Že v osnovni šoli sem opravila, ki jih je mogoče opraviti s traktorjem, dokaj dobro obvladal. Poleg tega smo imeli doma kopača – delo z njim pa mi je bilo še v večje veselje. Hitro sem ugotovil, da zadeva lepše dela, če jo upravljaš z več ročicami hkrati – bolj gladko, skoraj brez sunkov. Po osnovni šoli sem se vpisal na lesarsko šolo – najprej triletni program, potem pa sem se odločil podaljšati še dve leti in postal tehnik. V počitnicah pred študijem sem šel na prakso v podjetje Ostrešje, d. o. o., k Urošu Kranjcu. Tam so imeli za transport in prenašanje materiala na strehe MAN-a z dvigalom. Ko sem prvič sedel za njegove komande, sem ugotovil, da je to to. Priznam, kar videl sem se, kako v domači vasi z njim postavljam mlaj. Delo me je tako pritegnilo, da sem celo opustil študij. Vozniški izpit kategorij C in E sem sicer opravil relativno pozno – pri 21 letih, a dvigalo upravljam od svojega devetnajstega leta,« pove Klemen.

S tem domačim traktorjem je dobival prve izkušnje s kmetijskimi stroji že v osnovni šoli.

Jaz pa pojdem po dekle – s tovornjakom 

Klemen s takšnim veseljem vozi tovornjak z dvigalom, da brez njega ni šlo niti na poroki: »Na keson smo dali gasilske klopi in mize in se s Kranjčevim MAN-om odpeljali na ženin dom. Takrat nisem vozil sam, ampak prijatelj, izkušen voznik tovornjaka. Do tja ni bilo daleč. Ko smo mojo nevesto dobili, pa smo se presedli v osebne avtomobile.«

Zahtevnejši projekti

Klemen, ki se je rodil leta 1989, je pri Kranjcu bil zadovoljen in tam delal do leta 2016 oziroma do svojega 27. leta. Potem je šel na razgovor k Janezu Jeraju, saj imajo v podjetju Dvig, d. o. o., več dvigal in zelo raznoliko delo – ne samo pri nas, ampak po vsej Evropi. Na bodočega delodajalca je očitno naredil dober vtis, saj mu je ta rekel: »Decembra navadno ne zaposlujemo novih voznikov in strojnikov, a pri vas bom naredil izjemo.«

»Že pri prejšnjem delodajalcu sem imel MAN-a, in ker so jih imeli tudi pri Jeraju, me je to še bolj prepričalo, da sem zamenjal službo. Dodelili so mi TGS-a 26.480 – triosni vlačilec 6×4, opremljen z manjšim Palfingerjevim dvigalom. Pri Dvigu nimamo samo dvigal, ampak smo opremljeni in izšolani tudi za izredne prevoze. Vsak strojnik ima tudi certifikat za spremljevalca izrednih prevozov, tako da v okviru podjetja poskrbimo za vse,« s ponosom podčrta Klemen.

Že pri Kranjcu je šel v Nemčijo na halo polagat Trimove sendvične fasadne panele.

Raznoliko delo

»Eden izmed najbolj zanimivih tovorov, ki sem ga vozil s tem tovornjakom, so bili veliki kipi transformerjev. Najprej smo jih iz Maribora odpeljali v milanski muzej Leonardo da Vinci. Tam smo jih postavili z dvema dvigaloma. Po pol leta smo šli ponje in jih odpeljali v bližino Gradca – pred rojstno hišo Arnolda Schwarzeneggerja, nazadnje pa še na razstavo v Francijo,« začne Klemen opisovati raznolikost dela v podjetju Dvig.

Velike kipe transformerjev so najprej peljali v Italijo, nato še v Avstrijo in Francijo ter jih povsod postavili in odstranili.

»Prevažali in dvigovali smo najrazličnejše predmete. Ravno zdajle imamo veliko dela s prevozom in postavljanjem novoletnih jelk. Navadno so to večja drevesa, pri katerih ni težava samo dolžina, ampak tudi širina tovora. Pazimo, da širina ne preseže 3,5 metra, tako da je še v mejah za izredni prevoz druge kategorije. Veje jelke zaradi tega zavihamo navzgor in jih fiksiramo s tekstilnimi pasovi ('gurtnami'). Težave lahko povzroča še dolžina (višina) jelke, ki za drugo kategorijo največjo dovoljeno dolžino vozila lahko preseže za 40 odstotkov, kar v praksi pomeni dolžino do slabih 18 metrov.

Ljubljanska novoletna jelka je zrasla v Ljubljani in je že predstavljala nevarnost za stanovanjsko hišo.

Velikokrat na prikolice dvigamo večje čolne in jadrnice ter jih potem z njih dajemo v vodo, prevažamo, dvigujemo in vgrajujemo sestavne dele električnega omrežja – od turbin, generatorjev in transformatorjev do sončnih panelov. Prevažali in nameščali smo že helikopterje, letala, vlake, montirali proizvodne linije po tovarnah, prevažamo in postavljamo montažne hiše in še marsikaj drugega.« 

Klemen je med drugim pod strop Parka vojaške zgodovine v Pivki 'obesil' ta upokojeni policijski helikopter.

MAN TGS 35.510 z dvigalom Palfinger

Ko mi je malce opisal svoje izkušnje in delo, sva stopila do dvigala na šasiji MAN-a TGS 35.510 in Klemen mi ga je predstavil podrobneje: »Tovornjaka mi verjetno ni treba posebej opisovati, le to bi poudaril, da gre za različico 8×4 s krmiljeno sledilno osjo. Pogonska je tretja os, drugo pa poganjata hidravlična motorja (HydroDrive). Teža vozila je skoraj 32 ton – ravno toliko, kolikor dovoljuje zakonodaja. Moram pohvaliti ta dodatni pogon. Sicer ga redko potrebujem, a še kako pomaga, kadar je treba zaviti z asfalta.«

Z dvema dvigaloma so se peljali v avstrijski Kaprun in to ohišje postavili v vertikalen položaj, da je šlo skozi vrata strojnice tamkajšnje hidroelektrarne.

»Na tega MAN-a so zmontirali Pafingerjevo dvigalo PK 135.002 Tec7, ki je v vseh pogledih vrhunsko. Njegova hidravlična roka lahko seže skoraj 32 metrov (horizontalni izteg). Na koncu ima adapter (multi functional adadpter – MFA), v katerega se lahko med drugim vtakne še 5-metrski ročni podaljšek (fly jib). Nazivna moč dvigala je 30 ton, največ pa sem z njim doslej dvignil 26 ton. Pri popolnoma iztegnjeni roki pa lahko še vedno dvigne 1.280 kilogramov,« se je potrudil Klemen, da mi je malo razložil osnovne podatke.

Samo kratek pogled na mali zaslon in izkušenemu strojniku je vse jasno.

Potem sva se sprehodila okoli vozila, ki je tudi samo skoraj transformer. S seboj ima tri pare verig – za obremenitve 3,5, 5 in 10 ton, prej omenjeni podaljšek 'fly jib', dvižno ploščad za ljudi, podložni les, dvižne tekstilne pasove ('gurtne', da ne bo dvomov) in še nekatero drugo opremo.

Na tovornjaku ima tudi podložni les svoj prostor.

Kako deluje

»Če vam bom samo razlagal, vam verjetno marsikaj ne bo jasno, ga bova raztegnila, da boste videli, kako deluje,« je rekel in že začel postavljati podporne noge. Pri tem se vozilo čisto spusti, da je še bolj togo. Nato je začel dvigovati in raztezati roko. Najprej se raztegne spodnji, močnejši del, nato pa še zgornji. Upravlja s komandami s tremi joy-sticki.

Okoli vratu mi je obesil komande

»Brezpredmetno je, da vam razlagam, kako je delati z dvigalom, kar sami poskusite,« je ob čisto raztegnjeni roki rekel Klemen in mi škatlo z brezžičnimi komandami obesil okoli vratu.

Priznam, kar otrpnil sem, saj kaj takšnega še nikoli nisem počel. Lepo počasi mi je razložil, čemu služi posamezna ročica, me seznanil z grafiko na majhnem ekranu ter dodal, da ima to dvigalo vrsto varnostnih sistemov, ki onemogočajo, da bi strojnik naredil škodo, kaj šele, da bi dvigalo prevrnil. Lepo me je pomiril, da se mi je krvni tlak vrnil na normalo. Potem sem začel poskušati in ugotovil, da delo s tole veliko igračo še zdaleč ni dolgočasno. Ko ga kar takole za hec vrtiš, je to igračkanje, ampak v realnem življenju ti fantje naprave postavijo točno na določena mesta – na vijake, recimo – ob tem ste pa od mesta, kamor sestavni del montirate, oddaljeni dvajset ali več metrov! To pa pomeni milimetrsko natančnost. Klobuk dol, strojniki, zelo zahtevno delo imate, a tudi izjemno zanimivo.

Kot navdušenec nad tovornjaki, sem doslej pri dvigalih gledal le nosilno vozilo, tisto, kar je bilo montirano na šasijo, pa je bilo zgolj dodatek. Po druženju s Klemenom pa bom prav gotovo pogledal še nadgradnjo.

»Tale zadeva je zelo avtomatizirana, tako za raztezanje kot zlaganje roke. Varnostni mehanizmi delujejo tako, da preprečujejo napake v korakih, prav tako pa ves čas preračunavajo obremenitve in ne dovoljujejo, da bi strojnik prevrnil dvigalo. Zlaganje in raztezanje roke je s funkcijo P-FLOD popolnoma avtomatizirano, a sam ga skoraj vedno zložim ročno. Avtomatiki sem to veselje prepustil le nekajkrat. Če močno dežuje, je dober občutek, če se lahko umaknete pod streho in gledate, kako se roka zlaga kot elektrificirana avtomobilska radijska antena,« z nasmehom pove Klemen.

Lani so v Berlinu postavljali opremo v Teslino giga tovarno (Tesla Giga Factory) – na fotografiji montaža Monster robota – najtežjega v avtomobilski industriji do takrat.

Bolj malo kilometrov

»Ker je tovornjak dejansko le podstavek in transportno sredstvo za dvigalo, z njim relativno malo vozimo. V treh letih, kolikor je star, smo prevozili vsega 70.000 kilometrov. Vožnja je udobna kot v špedicijskem tovornjaku. S tem, da je največja hitrost omejena na 90 km/h, tako da se s tem velikanom dokaj hitro prestavim s točke A na točko B,« zadovoljno pove Klemen.

Ko sem prisedel k njemu v kabino, sem bil presenečen, da se težko vozilo tako lepo pelje. Motor zlahka premika vozilo in pospešuje dosti bolj živahno. Je pa to za voznika dobro, saj je Klemen je z njim obredel že pol Evrope.

Takole so naložili smreko za božično drevo in jo odpeljali v Vatikan.

Lovci na izzive

»V svojem delu uživam, saj se dan zlepa ne ponovi. Vsakič se soočam z novimi nalogami na različnih področjih – pa najsi bo to dvig kakšnega sestavnega dela, prevoz stroja, ki pošteno presega dovoljene gabarite za vožnjo po cesti, ali pa zgolj spremljanje izrednega prevoza. Vsako od naštetih del zahteva pripravo in tehten premislek ter ne dopušča hitenja. Včasih se lotimo takšnih opravil, ki so za številne na meji še verjetnega ali celo čez njo. Lahko bi rekel, da smo v naši branži zbrani lovci na izzive,« ob slovesu reče Klemen.