Jure Bračko: Špedicija je kot droga

Preden je postal avtobusni voznik, je Jure desetletje vozil tovornjake na dolge proge in o tem pove: »Špedicija je kot droga. Ko enkrat začneš in to delo vzljubiš, te kar potegne vase in ne znaš končati. Seveda moraš biti iz pravega testa, saj moraš po eni strani uživati v nenehnem gibanju, po drugi pa dobro prenašati vse prometne in druge tegobe, ki spremljajo ta poklic.

Za vožnjo po jadranskih otokih mora biti voznik mojster svojega poklica – ozka cesta, ob desnem boku parkiran avtomobil, ob levem ogledalu električni drog …

Voznikov sin

Jure se je rodil v družini, kjer je bil oče poklicni voznik tovornjaka. Tako je velik del šolskih počitnic preživel z očetom v kabini: »Karte sem znal brati že v osnovni šoli in v mestih sem bil očetov 'Garmin'«. Svojim kolegom se je oče večkrat pohvalil: »Moj pubec bere karto bolje kot ti, če je z mano, vem, da bom v prvo našel firmo.«

Kljub temu je Jure po osnovni šoli vpisal šolo za peka, a je v pekarni delal samo obvezno prakso. Potem je štiri in pol leta pekel pice, pozneje pa bil skoraj tako dolgo natakar. Nato je na Fakulteti za kmetijstvo Univerze v Mariboru dobil službo voznika kombija: »Kupcem sem dostavljal živila, ki jih tam pridelajo – od sadja in zelenjave do mesa ter vina. Oče mi je svetoval, naj pridobim kodo 95, čeprav še nimam kategorij C in E, in to sem leta 2008 tudi naredil.«

Oče, ki je vozil pri Špedtransu, je bil Juretov vzornik, in ga je med počitnicami redno jemal s seboj na vožnje.

Življenje se obrne 

»Leta 2009 je mama zbolela za rakom. Oče je bil tik pred pokojem in si ni mogel privoščiti pustiti službe, zato sem dal odpoved jaz in negoval mamo. Na Zavodu za zaposlovanje so mi omogočili, da sem opravil izpita kategorij C in E. Po mamini smrti leta 2010 sem šel na prvo furo z očetovim nekdanjim sodelavcem, ki je vozil pri Slavku Šegi.« 

Očitno je bil z vožnjo zelenca zadovoljen, saj mu je rekel: »Škoda, ravno v napačnem trenutku si prišel, saj so pri nas pred kratkim vzeli dva nova voznika!« Že prej kot v treh tednih ga je poklical: »Ali bi mi lahko prišel pomagat, nujno furo v Švico imam in nazaj moram biti v dveh dneh.« Z veseljem je šel in pri Šegi so mu ponudili delo 'skakača'. V podjetjih po Sloveniji je nalagal polprikolice, ki jih je potem odpeljal v Avstrijo (včasih vse do nemške meje) in jih tam na počivališčih zamenjal. Polne je nato razvažal po podjetjih in tako ponavljal zgodbo – a le tri mesece. 

Že v otroštvu se je nalezel ljubezni do vozniškega poklica, vključno s prehranjevanjem na avtocestnih postajališčih s hrano, skuhano v kabini.

Prva samostojna vožnja

V treh mesecih se je ogromno naučil: »Spoznal sem nakladalne rampe po številnih podjetjih in tudi na najbolj stisnjene sem znal zapeljati, pritrjevanje tovora mi je postalo domače, prav tako odpiranje in zapiranje cerad, priklapljanje in odklapljanje polprikolic, skratka v kratkem času sem se intenzivno izučil obrti.«

Prvi tovornjak, ki so mu ga zaupali, je bi Mercedes-Benz Actros MP2 z menjalnikom EPS. Bil je lepo ohranjen, Jure pa je skrbel, da je bil vedno čist in našminkan: »Resnično sem užival, a želel sem si odpeljati kam dlje, kot le do nemške meje.«

Po četrtletju skakanja se mu je ponudila priložnost. Prikolica je bila naložena z balami aluminijaste folije iz Impola, ki jih je bilo treba odpeljati v Francijo, voznika pa ni bilo. Jure se je ponudil, a disponentka ga je pisano gledala: »Ali si res upaš, saj v Franciji še sploh nisi bil.«

V podjetju Šega so imeli toliko tovornjakov, da so vedno potrebovali voznike, ki so skakali iz kabine v kabino.

»Bom že kako, verjemi, da se bom znašel. Naslov imam, imam tudi atlas Evrope in navigacijski sistem, konec koncev tudi telefon, da lahko koga kaj vprašam,« je bliskovito odgovoril. 

In so ga poslali na pot. Z 21-tonskim tovorom se je podal proti Italiji in skozi montblanški predor v Francijo v Rumilly. Od tam je v Nemčijo (Lindau) odpeljal 25 ton odpadnega papirja, v Augsburgu pa naložil 25 ton papirja za tiskarno Leykam v Hočah. Domov se je vrnil v pričakovanem času in izpolnil vse naloge ter od takrat vozil na špediciji. Pri Šegi je potem ostal tri leta in dobil novejšega Actrosa, prvega z avtomatiziranim menjalnikom.

Actros MP2 je bil prvi tovornjak, s katerim je Jure sam šel na daljšo pot.

Premočena srajca

»Ko sem se na svoji prvi samostojni poti spuščal iz montblanškega predora na francosko stran, me je bilo silno strah. Na polprikolici sem imel 21 ton folije, Actros pa ni imel retarderja. V ušesih so mi odmevale očetove besede: varuj se spustov, ko se zavore pregrejejo, si mrtev. Pretaknil sem za dve prestavi niže in zaviral zgolj z motorno zavoro. Takoj ko sem prišel na ravnino, sem ustavil in si preoblekel popolnoma prepoteno srajco. Od takrat se nisem več bal nobenega klanca, a vsakega še vedno spoštujem,« pove Jure.

Posebni tovori

Potem se je zaposlil pri Ploju, saj so ga privlačili tovori neobičajnih dimenzij: »Tam sem se prvič srečal s tovornjaki znamke Volvo in bil presenečen. Volvi v klanec vlečejo bolje od Mercedesov – že prvi, stari FH16, je vlekel kot dizelska lokomotiva, zaradi malo daljše medosne razdalje pa je bil tudi udoben. Ker sem pri Ploju vseh sedem let vozil dvoosne tovornjake, sem ostal v razredu 40 ton skupne mase, a vozil tovore večjih dimenzij. Priklopili so mi triosno polprikolico s krmiljeno zadnjo osjo, ki jo je bilo mogoče raztegniti za 3,6 metra. Zato je tudi raztegnjena lepo sledila vlečnemu vozilu. Najdaljša kompozicija, ki sem jo peljal, je merila 25 metrov, najširša pa 5. Pri tovorih, širših od 3,5 metra je voznik slep in odvisen od spremljevalca, s katerim sta ves čas na zvezi. Posebni prevozi potekajo večinoma ponoči in k sreči me utripanje oranžnih rotacijskih luči ne moti preveč. Še težje kot vozniku je zaradi tega spremljevalcu, saj ga motijo tako luči na tovornjaku kot na lastnem vozilu.«

Pri Ploju se je naučil zakonitosti prevažanja izrednih tovorov in tovor so velikokrat peljali z več tovornjaki.

Nikoli brez kartice voznika

»V letih, kar si služim kruh kot voznik, sem le nekajkrat goljufal – vozil sem toliko, kolikor je dovoljeno. Nekoč je bilo treba tovor toaletnega papirja nujno dostaviti do trgovine. Takoj sem povedal, da ne morem, saj mi bodo zmanjkale tri ure. Špediterka je predlagala, naj peljem brez kartice. Ubogal sem jo in vse se je dobro izteklo. Takrat! Čez deset dni so me v Nemčiji ustavili na kontroli in odkrili moj prekršek. Kazen je znašala 1.400 evrov.«

Policist mu je na koncu rekel: »Popolnoma razumem, da se vam kdaj zalomi, a takrat nikakor ne vozite brez kartice. Upoštevajte pravila glede obveznih počitkov. Kazen vam ne bo ušla, a v vsakem primeru bo nižja!«

Postal sem avtobusar

»Z mojo partnerko sem v zvezi že enajst let. Sprva je bila nad mojim delom navdušena in skoraj vsak mesec šla z menoj na kakšno vožnjo, sčasoma pa je to, da voznik nikoli ne ve, kdaj bo prišel domov, začelo oba obremenjevati.« Jure je zato na svoje stroške opravil izpit za avtobus in se zaposlil pri Marpromu: »Obljubil sem si, da ne grem nikoli več na špedicijo. Plača je bila v mestnem prometu res precej nižja, a vsak dan sem bil v službi le 8 do 10 ur in vsako noč sem spal v svoji postelji.«

Ko se je prvič zaposlil pri Marpromu, je začel kot skakač in je vozil različne mestne in primestne proge, najraje pa progo št. 1 na Tezno s tem 15-metrskim velikanom.

Zarečen kruh

»Kako že pravijo: človek obrača, bog obrne. Prišla je korona in partnerica je izgubila delo. Vozniki javnega prometa so bili na čakanju in nadomestilo ni bilo dovolj za preživetje: »Ni mi preostalo drugega, spet sem poiskal delo špedicijskega voznika. Tokrat sem se zaposlil pri Nastranu in tam vozil 23 mesecev.«

Spet se je učil, saj so mu zaupali hladilnik. Spoznal je znamko DAF in bil navdušen nad tovornjakom. Pravi, da je bila kabina prostorna in udobna, postelja boljša kot tista v domači spalnici, motor pa dovolj zmogljiv tako za Alpe kot Apenine. Vozil je izključno v Veliko Britanijo in Španijo, same dolge poti. Zadovoljen je bil z delodajalcem, delodajalec pa z njim.

Pri Nastranu je vozil tovor, ki zahteva nadzorovan temperaturni režim – po domače hladilnike – in se naučil zakonitosti te panoge ter vzljubil tovornjake znamke DAF.

Izkušnja z ilegalci

»V Franciji sem s tovornjakom zapeljal na vlak za Veliko Britanijo. Pred odhodom sem policistom prijavil, da sumim, da so se mi v polprikolico skrili begunci. Izkazalo se je, da imam prav, saj jih je bilo kar sedem. Policisti so jih zajeli, sam pa sem jo odnesel brez kazni. Če bi jih pripeljal v Britanijo, bi vsekakor plačal kazen.«

Ko se je v drugo zaposlil pri Marpromu, so ga dali na progo 6, kjer vozi električnega Iveca in poudari, da težav z zalogo energije še ni imel, čeprav na postajališču Vzpenjača nikoli ne polni.Nazaj v avtobus

»Po skoraj dveh letih sem s težkim srcem zapustil Nastrana in se vrnil k Marpromu, kot sem bil dogovorjen in tukaj znova delam od leta 2021. Večinoma na progi 6 med glavno avtobusno postajo in vzpenjačo vozim električni mestni avtobus Iveco. Vožnja 'elektrikarja' je svojevrsten užitek, saj vse teče lahkotno – tako zvezno pospeševanje kot zaviranje. Če me nadrejeni pošljejo, odpeljem tudi kakšno primestno ali turistično vožnjo. Občasno pa vzamem dopust in za svojo dušo peljem kam dlje. No, tale vožnja na Korčulo je ena takšnih – češnja na torti. Pripeljal sem iz Maribora, kamor se bomo vrnili, vmes še kakšen izlet po otoku. Kaj bi si lahko lepšega želel,« Jure s širokim nasmehom sklene pogovor.

Prostora je malo, marsikdo si na tako skopo odmerjenem prostoru ne bi upal parkirati.

Se strinjam, Jure, vožnja do Korčule po celini res ni zahtevna. Do mesta samega je treba le na trajekt in z njega, kar je za voznika vašega kova mačji kašelj, a nato pridejo zadnji trije kilometri, ko je treba avtobus do hotela vdeti kot sukanec v šivankino uho. Tega pa začetnik ne more storiti. Če bi bil avtobus moj, bi tudi iskal izkušenega voznika. Tisti trije kilometri so še kako pomembni. 

Jure, hvala za odlično vožnjo, dobro družbo in nadvse prijeten pogovor. Naj vas na vaših poteh spremlja sreča in še naprej uživajte v vozniškem poklicu.

Trajekt je velik, a posadka od voznika pričakuje, da zna voziti na milimetre – in Jure to popolnoma obvlada.