Tovornjaki v vseh merilih

Le redkokateri fant se ne igra s tovornjaki, seveda se je igral tudi Marko. Posebej rad je imel Mercedes-Benzovega mešalca za beton, s katerim se je igral pri teti. Vozilce je v celoti izdelano iz pločevine in ima zobniški prenos, ki med vožnjo vrti mešalec. Po dolgih letih ga je dobil v svojo zbirko in še zdaj je eden njegovih najljubših modelov ter obenem med bolj iskanimi med zbiralci.

Na dioramo, ki jo je sam izdelal, je Marko postavil tovornjake nekdanjih slovenskih prevozniških podjetij.

Avtomehanik bom

Pri Klajnškovih so bili prevozniki, zato je bil vpis v šolo za avtomehanika logična in pričakovana Markova odločitev. Tudi prakso je iskal tam, kjer so popravljali težka gospodarska vozila in zelo je bil vesel, ko so ga sprejeli na Scaniinem servisu v Mariboru. 

Marko je uspešno opravil tudi izpita za kategoriji C in E ter vzdržuje kodo 95, a se za vozniški poklic vseeno ni odločil: »Vožnja mi je v veselje in ni mi težko sedeti za volanom tovornjaka, me pa zelo moti čakanje na mejah in podobne zadeve. Ker imam dve hčerki, mi je pomembno, da se z njima družim, kot voznik pa bi bil prikrajšan za marsikatero uro, kaj uro, za dneve in tedne z družino.

»Delo v servisu je zame v enaki meri hobi kot vir zaslužka. Nikoli mi ni težko priti v delavnico. Večji problem ima naša stranka, z večjim veseljem se lotim njegovega reševanja,« z nasmehom pove Marko. 

S tem modelom Mercedes-Benza s kubično kabino se je igral že kot otrok in je še vedno eden njegovih ljubših.

Vse sorte

Čeprav je bil avtomehanik in voznik, je svojo poklicno pot začel kot strojnik bagra – zaposlil se je pri prijatelju in kopal vodnjake za viadukt Črni Kal. Potem je kratek čas s kombijem vozil kruh, nakar so ga povabili na delo k Scanii v Maribor, kjer je ostal deset let, potem je pet let delal na servisu iste znamke v avstrijskem Kalsdorfu. Po rojstvu starejše hčerke se je vrnil k Scanii v Maribor, zadnjih šest let pa dela pri Cordii, kjer vzdržuje in popravlja tovornjake znamke DAF.

Marko je dal osebno noto tudi svojemu kombiju – ideja je njegova, z airbrushem pa je Scanie naslikal Janko Habjanič.

Dvanajst let gradnje modelov

»Kakor vsak povprečen otrok sem se igral z avtomobilčki in s tovornjaki različnih meril in različne kakovosti – od modelčkov majhnih meril do plastičnih tovornjakov za v pesek. Na svoje igrače oziroma modele sem vedno pazil, saj so mi veliko pomenili. Ko sem se zaposlil, sem tu in tam kupil kakšen model, a ko sem se vrnil iz Avstrije, sem jih začel predelovati. Najprej sem se lotil kakšne dodatne opreme – žarometov, trobelj, zaves in podobnega, potem pa sem se lotil obsežnejših predelav. Če ni bilo na voljo ustrezne prikolice ali polprikolice, sem iz dveh ali celo treh izdelal novo – recimo takšno s tremi osmi, z drugačno nadgradnjo in podobno. Zelo veliko delov je mogoče kupiti – na primer kolesa s platišči trilex. V tem primeru lahko model postane zelo drag. Velikokrat zato raje kupim kakšne stare modele, ki niso več v najboljšem stanju in jih uporabim pri predelavah,« mi navdušeno razloži Marko. 

Pri nas ni ravno veliko specializiranih trgovin za modelarje. Marko se največkrat obrne na kranjsko trgovino Miniatures, kjer mu znajo pomagati tako z materiali kot nasveti.

Očetu, poklicnemu vozniku je izdelal tale model, ki je natančna kopija njegove zadnje Scanie (model 164L 580).

Okoli dva tisoč modelov

»Od otroštva se mi je nabralo okoli dva tisoč modelov, ki jih imam vsepovsod – v stanovanju po policah in v škatlah, po škatlah v garažah in shrambi, v mojem delovnem kabinetu. Trenutno obnavljamo hišo, ko bomo pa s tem zaključili, bom poskrbel tudi, da bodo modeli postavljeni tako, kakor je treba. Daleč največ tovornjakov imam v merilu 1 : 87, sledijo 1 : 50, najde se pa tudi kakšen v merilu 1 : 43, v merilu 1 : 24 in 1 : 18 imam pa predvsem osebne avtomobile,« pravi Marko.

Marko pravi, da mora pri Intereuropinem Mercedes-Benzu 1626 popraviti podvozje prikolice, ker sta osi preveč po ameriško skupaj. Če mi tega ne bi povedal, ne bi opazil.

Domače in mednarodno sodelovanje

»Z ljudmi, ki imajo podobne interese, se hitro povežem. Tako imam prijatelja v Nemčiji, ki kupuje in prodaja modele in mi hitro pošlje takšnega, ki je najbolj ustrezen za predelavo. Pri nas obiskujem sejme in druge prireditve modelarjev, veliko stvari pa najdem po internetu. Na Slovaškem sem našel strokovnjaka, ki mi tiska maske, če želim recimo iz osnovnega modela (MAN ali DAF) narediti Rabo, ali TAM-a iz Magirusa, največkrat pa si pomagam s svojo zakladnico delov,« saj na ostankih, katerih sestavne dele je že porabil, še vedno najde kaj uporabnega.

Če natančneje pogledate, boste opazili, da je Špedtransov IVECO vozil po umazani cesti oziroma zapeljal je v blatno lužo – tudi takšnih podrobnosti se loti Marko. 

Razstaviti, predelati in ponovno sestaviti

Ko začne s predelavo, model navadno razstavi na prafaktorje. Če je potrebno, potem posamezne dele prebarva. Seveda jih najprej za to pripravi. Največ iznajdljivosti je navadno potrebne pri prikolicah in polprikolicah. Takšnih z več osmi navadno ni mogoče dobiti kar v trgovini, sploh pa ne takšnih s tako imenovanimi 'švenk-aksami' (krmiljenimi osmi). Za izdelavo takšnih včasih porabi tudi tri prikolice za dele. Šasijo navadno prereže in vzame del šasije z druge prikolice – na primer os z vzmetenjem. Potem dele zlepi in zgladi z modelarskim kitom. Ko je z videzom zadovoljen, šasijo s podvozjem pobarva – za to uporablja barve Revell, ki jih nanese z zračno pištolo airbrush. Nato podvozju natančno prilagodi nadgradnjo (ali pa že v startu podvozje oblikuje glede na nadgradnjo), saj morajo dimenzije in razmerja ustrezati tistim pri pravem vozilu. Nato pridejo na vrsto nalepke (dekali) – takšne, ki jih potopimo v vodo, da odstopijo in jih prilepimo na želeno mesto. Te mu pripravi znanec iz Krapine, tiskati pa jih da v Kranj. Po tej fazi sestavni del z nalepkami še pobarva z brezbarvnim lakom, saj drugače te začnejo sčasoma odstopati. Ko z delom zaključi, si vse še enkrat temeljito ogleda in začne z naslednjim projektom. 

Na vprašanje, koliko časa porabi za posamezen model, je odgovoril: »To je odvisno od toliko podrobnosti, da ne morem in ne znam odgovoriti. Tega svojega hobija, ki me zelo pomirja, se lotim, potem ko gresta hčerki spat. Če ni ne gre, se ne mučim, kadar pa padem v delo, se mi zgodi, da ob prvem pogledu na uro ves začuden ugotovim, da je že tri zjutraj.« 

Brez osebne note ni nič

Čeprav tudi sam zbiram avtomobilske modele in modele gospodarskih vozil, sam se od Marka naučil precej novega – recimo, da lahko kupiš rezervni del, če na svojem modelu kaj zlomiš. Marko za svoje predelave uporablja predvsem izdelke nemških proizvajalcev Herpa in Wiking precej pa tudi Tekno (Nizozemska). Vsakemu modelu se trudi dati osebno noto – če ne drugega Bibendum – maskoto Michelina ali par dodatnih žarometov. Ob pogledu na njegove modele nekdanjih slovenskih prevozniških podjetij pa, grem stavit, noben aktiven ali upokojen voznik ne ostane ravnodušen. Tudi svoji hčerki in partnerko je navdušil za avtomobilske modele. Zlasti slednja ga od začetka ni preveč podpirala, sedaj pa mu že sama kupi kakšno miniaturo, ki je všeč tudi njej. Danes sem naredil poskus in zgolj na svojem facebook profilu objavil nekaj fotografij modelov. Vsul se je plaz všečkov ter pozitivnih komentarjev. Hvala za tvoje delo in še naprej sebe ter nas razveseljuj s svojimi mojstrovinami, Marko.

Model se v Markovih rokah kar izgubi – Magirus bo v kratkem postal TAM 6500.

Ni strahu, da s tem ne bi nadaljeval, saj v kratkem načrtuje izdelati TAM-a 4500 Avtoprevoz Tolmin, triosno Itasovo polprikolico, s krmiljeno prednjo premo, kakršne so imeli pri Transavtu Postojna in Renaulta R 340 v barvah Transporta Brežice, kar prav gotovo še ni vse.

V tej škatli so modeli in njihovi deli, ki jih marko uporablja pri predelavah.