Dodatne obremenitve naših prevoznikov?

Sredi januarja so se v Berlinu sestali predstavniki avtoprevozniških združenj iz nekaterih vzhodnoevropskih držav članic Evropske unije, ki so se odločile povezati se v interesno iniciativo za področje implementacije tako imenovanega evropskega mobilnostnega paketa. Vzrok za nastanek te za zdaj še neformalne institucije je v precej različnih pogledih »vzhoda« na to, kakšna naj bi bila nova, »modernizirana« cestnotransportna pravila v primerjavi s hotenji velikih zahodnih držav Unije. Iniciativi sta se pridružili tudi obe slovenski združenji.

Bodo tovornjaki kmalu povezani med seboj?

Iniciativa, ki so jo poimenovali Aliansa za prihodnost v cestnem transportu, za zdaj vključuje avtoprevozniška združenja iz Poljske, Litve, Madžarske, Slovenije, Romunije, Bolgarije, Hrvaške in Makedonije, pričakujejo pa, da se bo pridružilo še kakšno združenje iz katere od držav z evropskega vzhoda. V omenjenih državah predstavlja mednarodni cestni transport pomembno gospodarsko panogo, zato je razumljivo, da je pri njih odzivanje na spreminjajočo se evropsko cestnotransportno zakonodajo še posebno občutljivo.

Delitev na vzhod in zahod

Od paketa mobilnosti, ki naj bi v mnogih pogledih posodobil in poenotil evropska pravila, so upravičeno pričakovali, da bo na skupnih pravnih temeljih še bolj odprl evropski tržni prostor. A namesto tega so zaznali, da skušajo države z zahodnega dela Unije (Nemčija, Francija, Avstrija …) omenjeni paket mobilnosti v fazi njegovega členjenja in konkretizacije usmeriti v rešitve, ki bi povečale obremenitve (in stroške) prevoznikov, ki opravljajo predvsem bilateralne in kabotažne prevoze. Skratka, pri močnih zahodnih državah je očitna težnja po vzpostavitvi ostrejše zakonodaje z več omejitvami, več nadzora in več birokracije. In to prevozniškim združenjem v okviru alianse vzbuja skrb. Če vemo, da imata državi, kot sta Francija in Nemčija, močan le notranji promet, je takoj jasno, da je to zaostrovanje pogojev za delo seveda uperjeno predvsem proti avtoprevoznikom malih držav vzhodnega dela Unije, ki pretežno delujejo na mednarodnih relacijah (bilateralni in kabotažni prevozi).

Ideja, ki je nacionalna prevozniška združenja napeljala k oblikovanju alianse, je bila v tem, da bi lahko bila ta institucija eden od dodatnih vzvodov »pritiska« za sprejetje bolj uravnotežene zakonodaje oziroma zakonodaje, ki bi bolj upoštevala stališča in interese vzhodnega pola Unije. Berlinsko srečanje je zato imelo namen evidentirati stališča do mobilnostnega paketa in jih nato povezati v skupen predlog. Slovenska delegacija, v kateri so bili predstavniki sekcije za promet pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije in združenja za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije, je v Berlin že prišla z izdelanimi in usklajenimi predlogi za implementacijo pravil iz mobilnostnega paketa.

Za čim manj administrativnih ovir

Obe združenji se v izhodišču zavzemata za takšne zakonske rešitve, ki bi povzročale čim manj administrativnih ovir. Te ovire praviloma najbolj občutijo prav mala in srednje velika prevozna podjetja. Pravila naj bi bila takšna, da bi čim manj oteževala prost pretok oseb in blaga, zato združenji predlagata, da naj bi bila predmet pravil le kabotaža. Ta naj ne bi imela omejitev, upoštevalo naj bi se pravilo plačevanja mobilnih delavcev, kot ga predpisuje država gostiteljica. Ker pa je mogoče računati, da bo razprava na bruseljskem parketu lahko tekla manj ugodno in da bodo tudi voznike uvrstili v režim napotenih delavcev, sta združenji predlagali še alternativne predloge. Tako naj bi se tranzitni prevozi ne šteli za napotitev delavcev, za napotitev delavcev naj bi se šteli le tisti mednarodni prevozi, katerih trajanje napotitve bi preseglo 100 ur delovnega časa v obdobju enega koledarskega meseca. V delovni čas naj bi se štele samo dejanske ure dela, in ne odmori, počitki in čas razpoložljivosti, za minimalno plačo v primeru napotenih delavcev naj bi se štela dogovorjena minimalna plača brez različnih dodatkov in doplačil, ki veljajo v drugih državah, voznik naj bi imel pri sebi le kopijo enotnega prijavnega obrazca, in ne drugih dokumentov, ki jih zahteva Evropska komisija. Zahteva, da mora prevoznik imeti v posameznih državah pooblaščeno osebo, naj ne bi veljala več. Za nadzor nad spoštovanjem pravil glede napotenih delavcev naj bi bil objavljen enotni kontrolni obrazec, ki bi ga prevoznik izpolnil in v 30 dneh od prejema zahtevka poslal nadzornim organom, pravilnost kontrolnega obrazca pa naj bi na sedežu podjetja preverjal nadzorni organ iz države prevoznika.

V obrazložitvi svojih predlogov sta slovenski združenji še zapisali, da predlogi upoštevajo razmere v tej dejavnosti, v kateri znaša delež malih prevoznih podjetij, ki zaposlujejo od enega do pet ljudi, okoli 90-odstoten. Za mala podjetja je vsako dodatno administriranje veliko finančno breme, sta še poudarili.

Še veliko neznank

Na srečanju alianse so med razpravo odkrili tudi več specifičnih situacij pri napotovanju voznikov, o katerih ni jasnih odgovorov, kako jih obravnavati. Tako je na primer vprašljivo, ali se bo voznik po določenem času moral vračati na počitek domov ali bo moral prenočevati zunaj vozila. Po kateri zakonodaji obračunati plačo v primeru, ko voznik vsakodnevno vstopa v tujo (sosednjo) državo le za zelo kratek čas (recimo eno uro)? Kaj obračunati v primeru, ko mora voznik po eni uri vožnje nastopiti deveturni počitek – pri nas počitka ne vključujemo v delovni čas, predlog evropske zakonodaje pa ga (posledično bi to pomenilo, da bi moral slovenski prevoznik deveturni počitek obračunati kot delovni čas in ga ovrednotiti po avstrijski zakonodaji).

Udeleženci berlinskega srečanja so se v nadaljevanju zavzeli, da se na podlagi mobilnostnega paketa pripravijo ostrejša pravila za vstop v dejavnost in v zvezi s tem tudi poveča nadzor. Namen je zlasti onemogočanje podjetij poštnih nabiralnikov. Nekaj bi bilo treba ukreniti tudi glede siljenja naročnikov prevozov, da prevoznik oziroma njegov voznik poskrbi tudi za nakladanje ali razkladanje tovora. Kot so dejali, to ne spada v delo voznikov. Najboljše bi bilo to prakso ukiniti, če pa bi to že dopuščali, naj bi se zapisalo (in ovrednotilo) v prevozni pogodbi.

Postati tudi formalno priznani sogovornik v Bruslju

Nedvomno je najpomembnejši dosežek srečanja alianse dogovor o oblikovanju poenotenega paketa stališč do novonastajajoče evropske cestnotransportne zakonodaje in tudi prezentiranja teh stališč pred institucijami držav, od koder izhajajo člani alianse, ter v Bruslju. Ob tem razmišljajo tudi o nadaljnjih organizacijskih korakih, ki naj bi aliansi zagotovili formalnopravno subjektiviteto za dialog z Brusljem. Že februarja načrtujejo »animiranje« evropskih poslancev iz omenjenih držav, prav tako bodo skušali pri resornih ministrstvih svojih držav doseči, da bodo ta »prevzela« stališča alianse in jih potem zagovarjala na mednarodni ravni in še zlasti v Bruslju.